Fotograf, ki ga cenijo kot slikarja

CERKNO > Ob rob razstavi Podobe Cerkljanske so pripravili spominski večer. Razstava osvetljuje najbogatejša cerkljanska sedemdeseta leta, Tavčarjeva fotografska zapuščina pa sodi globlje v preteklost. Odkar se je v tridesetih letih izučil pri prvem cerkljanskem fotografskem mojstru Francu Peternelju, ni manjkal pri nobenem, omembe vrednem dogodku.

Ohranil je spomin na vojne ruševine in povojno obnovo Cerknega, izginjajočo kmečko podobo Cerkljanske in njen življenjski utrip. Poleg je bil ob rojstvih in slovesu ljudi, značilne arhitekture, krajine ... Blizu, kot je povedal v ohranjenem filmu, mu je bila krajinska in umetniška fotografija. Če zanju v času tedanje prezaposlenosti fotografov ni našel časa, pa se je z vsem žarom posvečal portretom. Oprijelo se ga je “ime” slikar in njegova družina je še dandanes znana kot Slikarjeva.

Nasledila sta ga sin Darjo in vnuk Bojan. V digitalni dobi fotografije je zlasti zgodba slednjega vse kaj drugega, kot je bila dedova v zlati dobi črno-belih posnetkov. Kruha v majhnem Cerknem ne daje več, glave pa mu ni treba več nositi naprodaj. “Vinko je tvegal življenje, ko je skril steklene plošče, da je ohranil podobe porušenega Cerknega in obnove po njem,“ je povedala direktorica Muzeja Ivana Leskovec rekoč, da so v povojnem pomanjkanju kaznovali vse, ki niso vračali opreme v ponovno uporabo.

Kot študentka etnologije je vsa poletja pri Tavčarju arhivirala trakove za muzejsko hrambo in uživala zgodbe, ki jih je beležil po Cerkljanski. Muzeju je zapustil več tisoč fotografij, diapozitivov in negativov.

Pravkar digitalizirajo negative iz zapuščine več kot 4000 posnetkov. V prihodnjih mesecih jih bodo delček pokazali še nekajkrat. Februarja se bodo posvetili laufariji, marca športu v 70. letih in aprila nekdanji cerkljanski arhitekturi. SAŠA DRAGOŠ