Gimnazija v zavetju Merkurja
Visokemu jubileju gimnazije, 110. obletnici prve slovenske realke, elitne šole s profesorji, ki so bili večinoma doktorji znanosti, in dijaki, sinovi in hčerami rudarskih in slovensko zavednih primorskih ter drugih družin vseh slojev, so se današnji gimnazijci poklonili z bleščečim prikazom svoje kulturne ustvarjalnosti. Za Novih 110 let, kot so poimenovali prireditev.
IDRIJA>“S pogumom na poti, uspehom naproti, gimnazija stopa v novih sto let,” je prvič iz ust dekliškega zbora zazvenela himnaV zavetju Merkurjapred množico zbranih nekdanjih dijakov in profesorjev šole. V vsem izjemni realki jo je napisal profesor glasbe in skladatelj David Beovič. Razen njega, ki je napisal še glasbo za plesni recital studia za svobodni ples Čipke in Knap, so se profesorji in mentorji držali bolj ob strani. Dramsko miniaturo razmišljanja petih umetnikov iz prav toliko različnih obdobij o svojem umetniškem poslanstvu Čas ustvarjanja - ustvarjanje časa, venček poezije in filmsko zgodbo o gimnaziji Drugačni, a podobni, ki so jo pripovedovali dijaki in profesorji različnih generacij, so napisali in izvedli dijaki sami. Podobno vrhunsko, kot so se skozi svoj glasbeni recital sprehodili že uveljavljeni dijaki glasbeniki, med katere je iz londonskega kraljevega kolidža priletel tudi nekdanji dijak Armin Ćoralić.
Do besede so “pustili” le svojemu direktorju Borutu Hvalcu in idrijskemu županu Bojanu Severju. Skupni imenovalec njunega poklona realki so bili ponos na prehojeno pot, pogum rudarjev in prvega socialističnega župana Dragotina Lapajneta, ki so realko s slovenskim učnim jezikom zvijačno “izpulili” dunajskemu dvoru, veselje ob njenih današnjih odmevnih rezultatih in obljuba, da bo šola še dolgo dodajala vrednost idrijskemu in širšemu prostoru.
V zavetju Merkurja, torej podobno kot se je začelo, se je slavje tudi končalo. Le da tokrat v izvedbi dijaškega benda Noordung, ki je na oder ponovno priklical vse nastopajoče in v nedavno povsem prenovljeno gimnazijo pospremil publiko. Na njenih stenah so jo pozdravile likovne stvaritve dijakov. Sodobno opremljene učilnice in kabineti pa so tudi najbolj nejeverne prepričale, da slovesne besede direktorja Hvalca: “Šolo smo opremili za naslednjih sto let”, niso iz trte zvite. Oziroma, da se “vsi , ki delamo v gimnaziji, zavedamo, da mora to ostati izjemna šola. Izjemna zgodovina je lahko lepa, a je sočasno velik izziv za delo naprej. Želimo, da bo šola uspešna, polna radožive zvedavosti nadaljnjih sto in deset let,” kot je zaključil svoj nagovor. SD
