Gorica in Nova Gorica? To je pa res nekaj posebnega

In tudi druga polovica se ne spomni ne carinikov ne prepustnice ne trgovin s kavbojkami v Raštelu ne žvečilnega gumija ne pomaranč za božič. Kako hitro se pravzaprav spreminja kolektivni spomin. Kako brez težav nove izkušnje, novi načini razmišljanja in vedenja izpodrivajo in nadomeščajo stare. Kako spremenljiva in zlahka gnet-ljiva snov je človeška zavest. In, po drugi strani, kako dolgo znajo drobci, odkruški, odbleski nekega časa vztrajati v vzdušju, počutju in razlogih posameznika, mesta, naroda.

Kdor je pred desetimi leti stal na istem trgu, pa četudi je bil še tako mlad in neizkušen, kot so danes solkanski pevci, ne bo nikoli pozabil vznesenosti in sreče. Navdušenja in elana, občutka, da se dogaja nekaj velikega in posebnega. Leto 2004 je bilo za vso državo leto izpolnjenih obljub. Čas, ko je, podobno kot leta 1991, upanje tako zelo prekrilo dvome in pomisleke, tudi upravičene in tehtne, da smo uspeli za nekaj časa verjeti v popolnost sveta.

Desetletje kasneje se večinoma pogovarjamo o zlomljenih in iluzijah in ogoljufanih sanjah. Tako zelo veliko in dolgo govorimo o tem, da je slovenski evropski brodolom postal že krilatica, oguljena fraza. Tolikokrat smo že drug drugemu povedali, da se velike sanje o obljubljeni deželi niso uresničile. Tolikokrat smo se že z nostalgijo ozrli v predpreteklost. Tolikokrat smo že strnili obžalovanje in obtožbe. Tolikokrat, da je gotovo dovolj. Tolikokrat, da tega ni treba več početi.

Osamosvojitvena vojna se je na Primorskem začela dan prej kot v ostali Sloveniji. Primorske novice so tako, Dan prej, naslovile monografijo o teh prelomnih zgodovinskih dogodkih. V najbolj zahodni del Slovenije je nasploh marsikaj prišlo prej. Slabega, a tudi dobrega. Nacifašizem, a tudi rokenrol in čokolada. Tako kot na Primorskem vedno najprej udarijo poplave in nevihte, a sem tudi najbolj zgodaj pride pomlad.

In zgodnja je bila tudi primorska evropska pomlad. Rušenja meje s sosednjo državo smo se v Novi Gorici in Gorici lotili dan prej. Medtem ko so evropske rože v Ljubljani zacvetele šele prvega maja, je bil zvonček sodelovanja in tovarištva med Goričani in Novogoričani v polnem cvetu že 12. februarja 2004, torej pred natanko desetimi leti.

Seveda bi lahko porabili veliko besed o tem, kako resnično, otipljivo in koristno je leta 2014 sodelovanje med mestoma. Lahko bi dolgo razpravljali o tem, da skupni trg še vedno nima skupnega imena, da nas še vedno najbolj druži nakupovanje, da dobri nameni večinoma obtičijo na birokratskih čereh in da drug drugemu nismo nič manj tujci kot smo si bili, dokler je ograja še stala.

Ampak ali ima to smisel?

Slovenska evropska ladja je nasedla v gospodarskem brezvetrju. In tone zaradi velikih političnih lukenj v trupu. Na levi in na desni. Elite, karkoli že to pomeni, ne znajo več krmariti.

Morda je čas, da se začneta blagostanje in razumevanje spet rojevati v preprostih medčloveških odnosih. Morda je čas, da pozabimo na upanje o tem, kako nam bodo srečo skovali ustanove, uradi, skladi, raziskave in projekti. Morda bi lahko Nova Gorica in Gorica še enkrat pregnetli zavest. In se vrnili na Pohod prijateljstva. Kjer vsak udeleženec dobi medaljo in eno dobro pašto iz velikega skupnega kotla.

To bi bil še en primorski dan prej.

VESNA HUMAR