Gorici kot Trg Evropa: malo skupaj, drugače pa vsaka zase
Deset let je minilo od vstopa Slovenije v EU, ki je svoj najveličastnejši trenutek doživel na trgu med Goricama. Za mesti, ki sta naslonjeni eno na drugo, in njune prebivalce se je v desetih letih marsikaj spremenilo, a da bi zaživeli brez pregrad, so še vedno le sanje ...
NOVA GORICA > Padec že prej relativno zrahljane meje z Italijo je nedvomno eden od mejnikov na Primorskem, v Novi Gorici pa še posebno, saj z Gorico tvori “eno mesto v dveh državah”. Da na meji ni več zapornic in carinikov, da se predstavniki civilnih zaščit, policije, zdravstveni delavci, pa tudi člani društev, klubov in drugi laže dogovarjajo za skupne akcije, da mesti vse bolj intenzivno povezujejo razni skupni projekti, ni moč zanikati. “Sodelovanje je po desetih letih postalo samoumevno,” je prepričan novogoriški župan Matej Arčon, ki poudarja, da Gorici sodelujeta na številnih področjih, več pa bi lahko naredili na skupni turistični promociji.
Ta zares šepa, Gorici nista nikoli znali zgrabiti priložnosti za skupno in posledično bolj učinkovito promocijo celotnega čezmejnega prostora. Od kulinarike in vina, do zgodovinskih znamenitosti. Nenazadnje letos mineva stoletnica začetka prve svetovne vojne, ki bi jo lahko Gorici skupaj tržili in, kot je opozoril poznavalec čezmejnega prostora Boris Ugrin, od tega živeli v naslednjih nekaj letih. A priložnosti ne zagrabita. Na mestu stopica tudi projekt Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS), ki je nastalo že pred tremi leti, a je zdaj dobilo šele pisarno in koordinatorja.
Koraki naprej so se zgodili na področju gospodarstva in podjetništva, kjer je padlo kar nekaj ovir. Padec meje in vstop v schengensko območje je sprostil pretok blaga in storitev. Vse več goriških podjetij sodeluje na sejmu Expomego v Gorici, ki ga soorganizira novogoriška obrtno-podjetniška zbornica (OZS), Italijani pri nas odpirajo podjetja, obrtniki z naše strani iščejo stranke v Italiji in obratno. V praksi je ovir še veliko, opozarja Boža Loverčič Špacapan iz novogoriške OZS. Predvsem zaradi birokratskih ovir. Obrtnik, ki gre izvajat dela v Italijo, namreč nima enakih pogojev kot tamkajšnji obrtniki. “Italijanska zakonodaja in kontrola sta veliko bolj rigorozni kot pri nas,” pravi Loverčič Špacapan.
Kultura je področje, ker so društva in posamezniki že prej veliko sodelovali. To sicer poglabljajo, a bi napredek bil lahko bistveno boljši. Skupnih dogodkov je precej, tudi povezovanja, a vendar, kot opozarja direktor Kulturnega doma Gorica Igor Komel, v gledališču Verdi še ni gostovala slovenska gledališka predstava. Pa čeprav v Novi Gorici deluje SNG. Kar je zaskrbljujoče.
Kot tudi to, da je klavrno padel v vodo projekt čezmejne izposoje koles. Morda pa “odprtost” meje deset let po tem, ko je padla, še najbolj ponazarja skupni trg med mestoma. Na njem se je zvrstilo že veliko skupnih čezmejnih prireditev, ki so povezale ljudi s slovenske in italijanske strani. Ker se o skupnem imenu odgovorni niso zmogli dogovoriti, ima še vedno dve: Trg Evropa na slovenski in Piazza Transalpina na italijanski strani.
Kot bi hotel poudariti, da se sem pa tja malo podružimo, sicer pa ostajamo vsaksebi ...
MITJA MARUSSIG