Hvaležnost rešenih jim vliva energijo
Gorska reševalna služba (GRS) Bovec praznuje 70 let delovanja. Prvih osem reševalcev leta 1947 je dobilo veliko srčnih posnemovalcev, tako da jih je danes že 51, trije so reševalci letalci. Na nedavni slovesnosti so se spominjali kolegov, ki so se ponesrečili.
BOVEC > “Zares ste heroji, ko za reševanje drugih ponesrečenih nesebično tvegate svoja življenja. Tu pa moram posebno čast izraziti tudi vašim družinskim članom, ki vedno, ko odidete na pomoč drugim, trepetajo za vas in vaša življenja ter nestrpno čakajo, kdaj se boste vrnili domov,” se je na slovesnosti v Kulturnem domu reševalcem in njihovim družinam zahvalil župan občine Bovec Valter Mlekuž.
Predsednik gorske reševalne zveze GRZS Igor Potočnik in načelnik GRS Bovec Tine Cuder sta orisala svetle in temne trenutke delovanja GRS Bovec ter se spomnila vseh preminulih članov. Ob tej priložnosti so v preddverju Kulturnega doma Bovec pripravili razstavo o zgodovini gorskega reševanja na Bovškem, ki bo do četrtka odprta vsak dan od 9.00 do 12.00 ure.
“Začetki segajo v daljno leto 1947, ko so v Bovcu ustanovili planinsko društvo, za gorsko reševalno službo pa je poskrbel Uroš Zupančič . Pritegnil je Trentarje Antona Kravanja - Kopiščarja, Ivana Zorča - Rutarja in Alojza Zorča- Rožna , iz Loga pod Mangartom pa Mirka Venclja - Plešca in Dana Škerla iz Ljubljane. Pridružila sta se še Boris Ostan in Peter Berginc iz Čezsoče,” je prve reševalce naštel Darjo Muznik, ki je prispeval opis zgodovine.
Leta 1952 so ob snežni katastrofi ugotovili, da je reševalcev premalo. Zato so začeli novačiti nove člane. Skozi leta je nastala stabilna in dobro organizirana postaja Bovec, uvedli so sistematično izobraževanje in usposabljanje.
Do osamosvojitve je reševalce pestilo pomanjkanje denarja in opreme. Edini stalni prihodki so prihajali iz planinske zveze, precej so prispevala podjetja, ki so imela posluh za nesebično in humano delo. Reševalci so veliko opreme plačevali iz lastnih žepov. Kupovali so jo na drugi strani meje, italijanski kolegi so jim jo pripeljali preko meje na skupne vaje, da so se vsaj plačilu carine izognili.
Proti koncu devetdesetih let so se klasičnim gorskim nesrečam pridružile nesreče na divjih vodah, v kanjonih, jamarske nesreče, iskanje in reševanje jadralnih padalcev in zmajarjev, nesreče na cestah in elementarne nesreče. Živ ostaja spomin na oba potresa in na plaz, ki je leta 2000 zasul del Loga pod Mangrtom.
“Veliko zgodb se je spletlo med intervencijami, veliko je bilo težkih in lepih trenutkov in jih še bo. Največkrat sta dovolj pogled ali zahvala ponesrečenega, ko ga reševalci varno pripeljejo ali pospremijo v dolino. Takrat sta trud in trpljenje pozabljena. To napolni dušo in da energijo za naslednja posredovanja,” je razmišljanje reševalcev strnil Muznik.
NEVA BLAZETIČ
