Idrijčani imajo največ tri leta časa, da se izselijo ...
Vlada je z rebalansom iz državnega proračuna umaknila ves denar za vzdrževanje nepotopljenega dela rudnika živega srebra. Še drugič v času krize so v Idriji soočeni z možnostjo katastrofe. Tokrat se zdi poteza bolj zlovešča, saj je vlada odločena “varčevati” ne glede na škodo, ki se je v primeru potopitve Unescovega mesta niti ne bo dalo izračunati.
IDRIJA > Ukinitev vzdrževanja nezalitih 200 višinskih metrov rovov živosrebrnega rudnika pod Idrijo med drugim pomeni ustavitev črpanja vode iz jame. Ta bo naraščala neovirano in že v uvodnih mesecih povzročila za več milijonov evrov škode. O nadaljnjih posledicah in uničenju Idrije se zdi ta hip razmišljati pretirano zlovešče.
Idrijčani v norost ne verjamejo
Ko smo včeraj domačine spraševali, ali se bojijo ustavitve črpalk v jamskih rovih pod Idrijo, ga nismo našli, ki bi v to norost verjel. “Ali sploh veste, kaj govorite? Dajte no, kaj takega ni mogoče. Ne verjemite tej slabi šali!” so bili brez trohe strahu kar nekoliko jezni na nas.
V sicer še nesprejetem rebalansu proračuna pa je postavka za vzdrževanje rudnika dejansko izgubila vseh načrtovanih 680.000 evrov in očitno je le vlada tista, ki ne ve, kaj to pomeni. Njena poteza se zdi bolj resna kot pred leti podobna ministra Stanka Stepišnika v času uspehom idrijskega gospodarstva zelo naklonjene predsednice vlade Alenke Bratušek. S prizadevanji tedanjega poslanca Sama Bevka in s pomočjo strokovnjakov, ki so pripravili program zapiranja rudnika, zapiranje nadzirali in še danes bedijo nad vzdrževanjem jame - dr. Jožetom Čarjem, dr. Urošem Bajžljem in dr. Jakobom Likarjem - je vlada razumela, zakaj ustavitev črpanje vode iz rudnika pomeni začetek katastrofalnega konca za Idrijo.
Znanje se je z menjavo vladnih ekip izgubilo, Idrija pa je medtem izgubila vso svojo politično moč. “Vsak dan večkrat kličem pristojne državne inštitucije in pojasnjujem nujnost črpanja vode. Težava je, da se vlade in z njim odgovorni na ministrstvih nenehno menjavajo in to dopovedujemo vedno drugim ljudem, ki vse manj vedo, a stroki ne verjamejo,” je povedala v. d. direktorice državnega centra za upravljanje z državnim delom Unescove dediščine živega srebra v Idriji - CUDHg Tatjana Dizdarević.
Center bi moral že lani ob upravljanju dediščine prevzeti vse vzdrževanje od 9. obzorja dalje nezalitega dela rudniške jame. Za to mu je država nedavno izdala celo odločbo. Z ukinitvijo vsega denarja pa ga je povsem onemogočila in zapretila s katastrofo. “Prvotni načrt zapiranja rudnika je predvideval, da bomo ogromen jamski prostor zalili više. Premiki hribin so bili preveliki, da bi to lahko uresničili, saj bi ogrozili Idrijo. Ker so v zgornjih delih rudnika mehkejše kamenine, se hitro namočijo in sprožajo premike,” je še povedala Dizdarevićeva.
Najprej slovo od Unescove dediščine, nato pa še ugrezanje mesta
“Brez črpanja se voda v jamskem prostoru dvigne 15 centimetrov na dan. To pomeni, da bi za 200 globinskih metrov do nivoja podtalnice potrebovala slaba tri leta. Turistični rudnik Antonijev rov bi bil torej potopljen kmalu,” je povedal vodja tehničnega vzdrževanja jame Robi Majnik.
Ironično rečeno imajo torej Idrijčani ob uresničitvi vladine norosti dve do tri leta časa, da se izselijo. Če seveda prej kot do zalitja ne bi prišlo do ugreznitve mesta zaradi tektonskih premikov namočenih hribin.
O tem, kot rečeno, v Idriji ne razmišlja nihče. Žal tudi ne vlada, ki se na račun najnujnejših 600.000 evrov igra z apokalipso, ki nima cene. In se igra s konkretnimi milijoni evrov, ki jih je in jih pravkar vlaga v mesto.
V zapiranje rudnika za varnost Idrije je Slovenija, resnici na ljubo edina, ki ima z njim le stroške, vložila na desetine milijonov evrov. Še tik pred zdajci je s krepkim milijonom evrov do tretjega jamskega obzorja namestila dvigalo za varno vzdrževanje jame in črpanje vode iz nje. Norveška je CUDHg pravkar odobrila dva milijona evrov za obnovo edine še preostale zanemarjene rudniške topilniške dediščine. Da je ironija popolna, bo ministrstvo za kulturo te dni plačalo od Unesca zahtevano spominsko ploščo, ki jo bodo ob prazniku kulture Unescovemu mestu v čast odkrili na občinski stavbi. Ker bo Idrija tedaj še stala, bi jo šlo namesto globalni dediščini morda posvetiti vsem, ki v vladi ne vedo kaj delajo.
SAŠA DRAGOŠ
