Idrijski govor je zakon, a ne za vse
Maja Bitenc je lansko doktorsko disertacijo posvetila raziskavi jezikovne rabe iz Idrijskega izhajajočih govorcev v Ljubljani. S predstavitvijo izsledkov, ki so natisnjeni v vsem dostopni monografiji Z jezikom na poti med Idrijskim in Ljubljano, je požela obilo zanimanja.
IDRIJA > Na Dolenjskem živeča Kanomeljčanka dr. Maja Bitenc je štiri leta preučevala, kako se govorci značilnega idrijskega dialekta - študenti in zaposleni v Ljubljani - z njo prilagajajo okolju in kako govorica vpliva na njihovo identiteto. Rezultate je zbrala v zanimivi monografiji.
Govorica je močan del identitete
Za pripravo doktorske disertacije je Bitenčeva pet idrijskih govorcev (Idrija in širša okolica) opremila s snemalniki in na podlagi študija posnetkov in poznejših intervjujev pojasnila množico sociolingvističnih vprašanj o povezavi med jezikom in družbo. Disertacija Variantnost govorjene slovenščine pri mobilnih osebah, s katero je segla na pri nas redko preučevano področje, je bila lani proglašena za najboljšo na Filozofski fakulteti in natisnjena v monografijo.
Medtem ko strokovnjaki delu priznavajo izjemen teoretični in metodološki okvir, je Idrijčane zanimal njegov praktični vidik. Ta je razgrnil kompleksnost jezikovnih izbir govorcev v različnih okoliščinah. Med skrajnima, idealiziranima poloma, torej slovenskim jezikovnim standardom in dialektom, obstaja niz govornih izbir glede na osebnostne in širše družbene okoliščine govorcev.
Medtem ko del vedno ohranja dialekt in ga del povsem opusti, ga številni s preklapljanjem prilagajajo okoliščinam in sogovornikom. Večinoma pa je dialekt pomemben del identitete idrijskih govorcev. Ko zaradi njegove rabe pride do nerazumevanja, ali celo zasmehovanja, pa identiteto celo utrjuje. Zanimivo je, da mlajši menijo, da je “idrijščina” zakon. Starejši pa, da gre za neprijeten, trd dialekt, a vseeno njihov govor.
Razumljiva govorica ali pač ne?
Idrijska govorica je del najmlajše, rovtarske narečne skupine in cerkljanskega narečja. Pri slednjem se zatakne, saj se Idrijčan in Cerkljan med sabo jezikovno težko sporazumeta. V razpravi pa so domačini menili, da je idrijščina razumljiv dialekt, priseljenci pa, da ni. Pogosta potreba po prilagajanju govorcev (tudi Bitenčeva je opustila kanomeljščino) pritrjuje slednjim. Za preizkus: kdo razume, ko skupina povabi z besedami: “Zjala pomahaj, nam se lušta pit?” Kakopak nekoga, ki debelo gleda, ne vabijo k mahanju in pitju, pač pa vabijo dekle, naj pomaga pri prepevanju. Uporaba dialekta se precej dosledno povezuje s čustveno, uporaba standardne slovenščine pa z intelektualno platjo človeka.
SAŠA DRAGOŠ