In kako se temu reče po naše?
Kdor si ne bi predstavljal, kaj pomeni biti “puhn ku buč”, ali da je nekomu nekaj “paluo u glavu”, da je eno “šaldu” dobro, drugo pa “lih” slabo, da kdo kaj “ukop stavi” in podobno, se lahko zdaj pozanima v slovarju Po ríenškuo.
RENČE > Ob listanju sinoči javnosti prvič predstavljenega slovarja renškega narečja, ki so ga ob sodelovanju mnogih rojakov več let skupaj spravljali sprva učenci in učitelji tamkajšnje osnovne šole in nato skupina zanesenjakov iz etnološke sekcije Društva KUL-TU-RA, bo kdo drug, doma na ožjem Goriškem, gotovo imel pripombe. In če naj se izrazimo v goriški govorici, mešanici krajevnih jezikovnih posebnosti, bo najverjetneje tudi vzklikal: “Kuoga!? Pej sej pr' ns doma rečemo glih takuo, an nismo sz Renč!?”
Vendar to ne bo izraz nejevolje, ker naj bi si zdaj nekdo lastil izvornost narečnih besed in njih zvez, v rabi širše na Goriškem. Prej bo šlo za pripominjanje, ki bo začinilo zanimivo brskanje po straneh priročnika s približno 6000 slovarskimi gesli in še slovnico za povrh. Če pa bo tedaj poleg še kdo, ki mu je jezik blizu, se bo najverjetneje razvila diskusija, ali je kaj od v priročniku zapisanega res le po renško, ne pa hkrati po vogrinsko, biljensko, mirensko, prvačko, dornberško, šempaško, opajsko, vrtojbensko, solkansko, trnovsko, banjško, desklansko, briško ...
Najbrž se bodo torej porajala enaka vprašanja, kot so se vsa leta snovanja slovarja avtorjem. To pa je v tem primeru srž vsega skupaj. Namreč razpravljati, ali je posamezna beseda oziroma njena izgovorjava od tukaj ali ne? Ker če so bile nekoč morda celo med govoricami sosednjih vasi jasne ločnice, čeprav je šlo le za variacije istega narečja, so se sčasoma zaradi sorodstvenih in drugih vezi med ljudmi ter krajšanja razdalji zabrisale.
Zato v omenjenem društvu poudarjajo, da nikakor niso znanstveno pristopili k projektu, niso delali primerjalne analize, ki bi bila izjemno zahtevna, niso imeli ambicije, da bi v 250-stranski knjigi zajeli zgolj Renčam edine jezikovne posebnosti, ki jih že krajanih sosednjih Bukovice in Volčje Drage ne poznajo. Ne, avtorji so zapisali, kako Renčani govorijo, ter to prelevili v pravila, ob tem pa so se obilo zabavali in tudi “reševali” stare izraze.
Ker so vse zbrane besede zapisane tako, kot se izgovarjajo, je gotovo vsaj katera res in samo renška. Vendar pa je slovar, ki je izšel v 500 izvodih in je po dostopni ceni v prodaji v knjižnici v Renčah ter po naročilu pri društvu, prvenstveno namenjen temu, da ta del izročila ne bi šel v pozabo. Da zanamci nečesa ne bodo le “lajkali”, ampak tudi “štemali”.
AMBROŽ SARDOČ
