Iz idrijskega rudnika bodo morali vodo verjetno črpati večno
Vlada se je na ugotovitev, da z načrtovano ukinitvijo denarja za črpanje vode iz nezalitega dela rudnika živega srebra ogroža Idrijo, odzvala presenečeno in zmedeno. Medtem ko ministrstvo za kulturo svoje obveznosti do Unescove dediščine uresničuje, večina ostalih o nameri za odvzem denarja za vzdrževanje jame ni vedela ničesar. Eno od odgovornih ministrstev je celo ugotovilo, da idrijski rudnik ni v njegovi pristojnosti, kar ne drži.
IDRIJA > Najpomembnejše zagotovilo, ki ga je Idrija minuli petek prek medijev dobila od ministrstva za gospodarstvo, je vsekakor to, da bo na izpraznjeno postavko državnega proračuna za vzdrževanje nezalitega dela rudnika živega srebra vrnjeno toliko denarja, da mesto, ljudje in njihova dediščina ne bodo ogroženi. Sočasno pa so odzivi vlade oziroma njenih ministrstev, ki o nameri bodisi niso vedeli ničesar ali pa so pristojnost nad vzdrževanjem rudnika prevalili s svojih ramen na državni, a v Idriji delujoč Center za upravljanje z dediščino živega srebra (CUDHg), skrb vzbujajoči. Nakazujejo namreč, da si Idrija še ne more obetati stabilnega vzdrževanja rudnika in z njim varnosti mesta.
CUDHg pravno res pristojen
Leta 2011 oblikovan CUDHg je bil do minulega poletja mrtva črka na papirju. Julija lani pa je vlada na predlog tedanjega gospodarskega ministra Metoda Dragonje sprejela sklep, da se z državne družbe Rudnika živega srebra v likvidaciji nanj prenese vse vzdrževanje in monitoring nezalite jame. “Sklep vlade je podlaga za takojšnjo uveljavitev trajnega delovanja javnega zavoda, vzpostavitev njegove organizacije ter poslovanja, ureditev razmerja z RŽS Idrija d.o.o. v likvidaciji ter zagotovitev financiranja,” so zapisali tedaj.
Da je takšen sklep, za katerega so si v Idriji prizadevali štiri leta, lahko sprejela, je bilo potrebnih skoraj toliko let prizadevanj za spremembo zakona o rudarstvu. Zanjo je tik pred odhodom bivše vlade uspelo zadostno število glasov pridobiti takratnemu poslancu Samu Bevku.
Financiranje je vlada, v okviru razpoložljivih možnosti državnega proračuna, kot je zapisala, z omenjenim sklepom, naložila več resorjem. “Pretežno ministrstvu za gospodarstvo (za vzdrževanje nezalitega dela jame in monitoring) in ministrstvu za kulturo (upravljanje s svetovno dediščino).” Medtem ko slednje obveznosti izpolnjuje, je prvo očitno ocenilo, da razpoložljivih možnosti v proračunu ni. Ali še huje! Če je bilo prav razumeti njegove odzive v medijih, sploh ne ve, da je za financiranje vzdrževanja rudnika pristojno. O odpravljanju okoljskih in zdravstvenih posledic rudarjenja, za kar je vlada tudi zadolžila pristojni ministrstvi, v Idriji v teh razmerah niti pomisliti ne upajo.
Ministrstvo za infrastrukturo je odločbo o prenosu vzdrževanja, monitoringa in 12 zaposlenih iz Rudnika v likvidaciji na CUDHg izdalo ob koncu minulega leta in ga s tem pravno dejansko postavila za vzdrževalca rudnika. “Ob prejemu odločbe smo že vedeli, da je bil denar za vzdrževanje rudnika z rebalansom proračuna umaknjen in se zato nismo odločili za podpis delovnih podjemnih pogodb. Če bi to storili, bi bili sedaj že na cesti. Vse vzdrževanje, vključno s črpanjem vode, pa bi bilo ustavljeno. Sedaj nas rešuje Rudnik v likvidaciji, lansko vzdrževanje pa smo v dobršni meri opravili s preostalim premoženjem Rudnika,” je povedala v.d. direktorice CUDHg Tatjana Dizdarević.
RŽS v likvidaciji je državno podjetje
Ministrstvo za gospodarstvo se je v želji po varčevanju leta 2009 v krizi odločilo za likvidacijo RŽS (skupaj s premogovniki Kanižarica, Senovo in Zagorje), a ne da bi vedelo, kako bo likvidacijo končalo. Zapiralna dela so bila dejansko končana pred dvema letoma in šele s tem so bili ustvarjeni pogoji za likvidacijo. Likvidacijski upravitelj mag. Marko Cigale pa ne more napisati zaključnega poročila o zapiralnih delih in družbe sneti z bremena ministrstva za gospodarstvo brez varnosti za Idrijo. “Seveda družba sodi pod okrilje ministrstva in še bolj res je, da je ne morem likvidirati in rudnika ter Idrije prepustiti negotovosti, ki jo povzroča nenehno ukinjanje denarja za vzdrževanje,” je potrdil Cigale.
Zato vzdrževanje jame na srečo še poteka pod okriljem te družbe. Nenazadnje je zakon o rudarstvu, ki velja tudi za vlado, v 82. členu jasen: “Nujno je poskrbeti za redno vzdrževanje vseh rudniških prostorov in rudniških gradenj, kakor tudi drugih podzemnih prostorov in objektov tako, da je v njih možno gibanje brez nevarnosti za življenje in zdravje ljudi in da se prepreči nastanek škode.”
Vsaj tako jasni so očitno nerazumljeni strokovnjaki, ko utemeljujejo, zakaj zapletena geološka zgradba rudišča, ki je nastala ob največji slovenski tektonski prelomnici, botri našega edinega potresa desete stopnje s središčem v Idriji, njen rudnik razlikuje od premogovnikov in za preživetje mesta zahteva vzdrževanje. Preprosto jih povzema idrijski župan Bojan Sever: “Razmere so take, da bo vodo iz rudnika potrebno črpati večno, če naj v tem prostoru ostanemo. Če ne, pa naj nam povedo, kako in s kakšnimi stroški naj se iz njega izselimo.”
SAŠA DRAGOŠ
