Iz pozabe so ga potegnili mladi
Po slabem predlanskem je bilo lansko leto za čebelarje katastrofalno. Ker si idrijski čebelarji težavne razmere za delo delijo s kolegi po vsej državi, nizanje zapletov na občnem zboru ni presenetilo. Med črnimi je zato še bolj zasvetila novica, da bo znameniti idrijski meščanski čebelnjak letos obnovljen.
IDRIJA> Ob pičli petini od običajne bere medu, ki jo je lani iz okrog tisoč panjev natočilo 76 članov društva čebelarjev, ti na občnem zboru niso imeli razlogov za optimizem. Zlasti ne ob dejstvih, da varoja še naprej mori čebele in da tej nadležni pršici na uničevalnem pohodu pomaga medved. Ob reševanju zadreg je nekaj nasmeha zborujočim priklicala le odlična vest, da bo propadajoč meščanski čebelnjak kmalu prestavljen na vidnejšo lokacijo in obnovljen.
Pozabljen, čeprav imamo v državi le dva taka
Čebelnjak, ki ga je leta 1927 dal postaviti znameniti idrijski trgovec s čipkami Franc Lapajne po sedem let starejši skici iz nemške knjige, ne sodi med najstarejše pri nas. Prvega na Igu omenja že Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske.
Najbolj znani gorenjski čebelnjaki pa so komaj nekaj desetletij mlajši in vsaj poldrugo stoletje starejši od idrijskega. Značilnost slednjega, edini podoben stoji v okolici Postojne, je razkošna zasnova.
Ob domu za čebele sta bila preostala prostora v njem namenjena čebelarjevi opremi in druženju. Panjske končnice pa je z motivi Cortine d'Ampezzo in značilnimi domačimi motivi (Martin Krpan, hudič brusi babji jezik ipd.) poslikal znameniti idrijski slikar Nikolaj Pirnat.
Čeprav na Pirnata v Idriji niso pozabili (po njem se imenuje velika muzejska galerija), se je mestu skrbno obnovljene dediščine pripetilo, da je po opustitvi leta 1986 na čebelnjak za poslovnim objektom družbe Zidgrad (nekdanja Čipka), pozabila.
Predlani, ko je Belinka objavila natečaj za izdelavo maket značilnih slovenskih čebelnjakov, ga je iz pozabe potegnil mladi Godovičan David Rupnik, tedaj dijak prvega letnika lesarske šole v Ljubljani. Njegova maketa je zdramila Idrijčane in mlademu čebelarju Martinu Kolencu vlila dovolj volje, da je s podporo društva povedel akcijo za obnovo.
Naposled podarjen občini
“V čebele sem se zaljubil kot otrok, v čebelnjak, nesporno biser čebelarske in kulturne dediščine, pa kot mladostnik. Hodil sem k zadnji lastnici in ga občudoval,” je danes uspešen menedžer Martin Kolenc pojasnil, zakaj se je, ko je lani dobil podporo društva, z vsem srcem lotil premagovanja ovir pred obnovo.
Občina, ki je s projektom za obnovo uspela na razpisu evropskega sklada, je morala prej postati lastnica čebelnjaka. Ker pa z vodstvom podjetja Zidgrad, v katerega lasti je bil, ni ravno v najboljših odnosih, bi projekt kaj lahko propadel. Naposled je Kolencu le uspelo prepričati direktorja Igorja Božiča, da je čebelnjak občini podaril.
Nadomestno lokacijo zanj so našli v neposredni bližini, pod centrom idrijske dediščine, nekdanjim dijaškim domom. Namenski komisiji občine in čebelarjev si obetata skorajšnjo pridobitev gradbenega dovoljenja in končanje vseh del še v tem letu. Ali bo urejen kot spominski objekt, ali pa bodo vanj naselili tudi čebele, bo beseda tekla ob letu.
SAŠA DRAGOŠ
