Kdo se spravlja nad živali?

NOVELO > “Z možem sva zgrožena. Kdor je odvrgel tako močan strup na naše dvorišče, da je 45-kilogramski pes poginil v dveh urah, je sposoben narediti še kaj hujšega, ” pravi Štefka Primožič iz Novela, kraške vasice z manj kot sto prebivalci, kjer se vsi bolj ali manj poznajo med seboj.

Pred nekaj dnevi je na ograjenem dvorišču našla svojega poginulega kraškega ovčarja. Ponoči ga je še slišala lajati, zjutraj pa je ležal negiben, s peno okrog gobčka, ves moker, v izbljuvani mlaki modre barve. Verjetno je bil strup za polže, zgroženo ugotavlja in nadaljuje: “Šele po nekaj dneh sva se zavedala, da bi lahko bil nevaren tudi za naju, saj sva psa, preden sva ga nameravala odpeljati v veterinarsko ambulanto, očistila z golimi rokami.”

Želela sta izvedeti, kaj je njun, popolnoma zdrav osemletni ljubljenček zaužil. Ko pa sta izvedela, da bi podrobne raziskave stale prek tisoč evrov, sta se odločila, da ga kar pokopljeta na njuni domačiji. Na policiji pa sta možem v modrem zaupala, kako jima je nek vaščan grozil, da bo “spravil” njunega ovčarja.

“Bil je kot družinski član in poginil je v hudih mukah. Res je lajal, ko je šel kdo mimo, a to pač psi počnejo,” ganjeno pove Štefka, ki ne more razumeti, da so ljudje lahko tako kruti. O novem štirinožcu ne razmišlja, vanjo se je namreč naselil strah. Z možem se bojita, da sta ogroženi celo njuni življenji.

Istega dne, ko je poginil kraški ovčar, se je pred dvoriščem Giga de Bree, ki živi v bližini in se je v Novelo iz Nove Gorice priselil pred dvanajstimi leti, da bi okusil mirno vaško življenje, zgrudila tudi njegova dveletna mačka. S podobnimi znaki oziroma svetlo modro peno okrog ust. Poginila je na poti do veterinarja. “V desetih letih mi je neznano kam izginilo že šest mačk. Če bi bile povožene, bi jih našel na cesti. Res je, da ljudje na neograjene njive nastavljajo strupe za polže, podgane, da dve domači živali pogineta v istem dnevu, pa verjetno ni naključje,” razlaga de Brea, ki je dogodek prijavil policiji.

Ker ima še eno mačko, ta se sicer ne sprehaja naokoli, in enajstletno psico, se boji, da bi se lahko tudi njima kaj zgodilo. Po njegovem mnenju ljudje ob takih dogodkih ne smejo biti tiho, temveč je treba na glas spregovoriti, da se grozote ne bi ponavljale.

“Ne spomnim se, da bi se kaj takega dogajalo v vasi, ampak vedno se najde kak dober in kak slab človek,” pristavi 81-letna domačinka, ki že od rojstva živi v tej kraški vasici.

ALENKA OŽBOT