“Ko poješ, si srečen, ker nekomu nekaj daš”

> Ko sva se dogovarjali za pogovor, ste povedali, da ste, čeprav je minilo že kar nekaj dni, pod vtisom energije, ki se je 17. januarja zbrala na odru Kulturnega doma. Kaj je ta energija?

“Ta energija je bila vedno med mojimi pevci in mano, na koncertu so mi pevci celo rekli, da so včasih peli zame. To so vezi, ki jih splete pesem, in jih je nemogoče pretrgati.”

> Kako se je vse skupaj začelo?

“Moji nekdanji pevci so izvedeli, da se približujem pomembni obletnici. Oglasili se se pri meni in mi povedali, da bi radi pripravili prav poseben večer. Priznali so, da so me že prej želeli presenetiti, a so ugotovili, da tega ne morejo speljati brez mene. Seveda sem pristala. Stekla je akcija, začeli smo s sestanki in nato z iskanjem pevcev preko družabnih omrežij, radiev, časopisa. Prvič, ko smo se srečali, to je bilo 4. septembra, se nas je zbralo več kot sto in to je bil enkraten občutek. Ko ste prej vprašali, od kod energija: od njih. Na prvem srečanju je bila ta povezava med nami nedotaknjena. Ko smo se pogovorili, je eden od njih vprašal: 'A peli pa ne bomo nič?' Rekla sem, pa zapojmo. In se je spet oglasil: 'A vpevali pa se ne bomo?' No, začeli smo se vpevati in to je bilo ... Imela sem občutek, kot da bi se odpiralo nebo. Bilo je nekaj neverjetnega. In potem so še kar prihajali.”

> Poleg tega, kar pevski zbor ponudi otroku v glasbenem smislu, mu verjetno da tudi gradnike za odraščanje. V sodobnem času veliko govorimo, da smo odtujeni, da nam manjka človečnosti. Ali presežemo to, ko se zberemo okrog glasbe, ko smo drug z drugim v radosti?

“Ja. To se lahko zgodi samo z glasbo. In še posebej močno s pesmijo. Ta združuje, nas povezuje, nas dela dobre, spleta medsebojne vezi. Pregovor, da, kdor poje ne misli slabo, je še kako resničen. Glasba nas dela dobre in vzbuja čustva. Ljudje, ki se ukvarjamo z glasbo, smo zelo čustveni. In še nekaj je. Ko poješ ali igraš, si zelo srečen, ker nekomu nekaj daš, ker nekoga osrečiš.”

> Ko ste se vsak dan v službi in v prostem času ukvarjali z glasbo, ste si sploh predstavljali, kako veliko delo bo nastalo, ko se bodo ti dnevi sešteli. Se vam dogaja, ko pogledate nazaj in si rečete: sem res vse to naredila?

“Ta čas tako hitro teče, da je teh 50 let resnično prišlo mimogrede, saj jih sploh nisem štela. Ampak potem sem se nenadoma zavedla, ko je prišlo 40 let zborovodstva. Rekla sem si: to je nekaj posebnega in še bolj posebno bo čez deset let, ko jih bo 50. Hvala bogu, da sem to dočakala. In hvala bogu, da sem se ves čas ukvarjala z glasbo, tudi ko sem se upokojila. Brez glasbe bi gotovo zelo težko živela. In če bi še enkrat izbirala to pot, bi verjetno izbrala isto. Izhajam iz preproste, delavske družine, starši mi niso mogli nuditi vsega, jaz pa sem že pri štirih letih pela. Najprej sem se ukvarjala z baletom in pela v šoli. V tretjem razredu pa sem se začela učiti klavir in potem so mi kupili pianino. Tako se je začela moja pot.”

> Govorite o povezanosti in prijateljstvu, a zborovodja mora biti včasih tudi malce strog. Vam je bilo to težko?

“Ne bi rekla, da gre za strogost, bolj za natančnost. Sem perfekcionist in sem torej zelo težko zadovoljna, preprosto ne odneham, dokler ni dobro, kar je za pevce lahko zelo naporno. Zato mora imeti zborovodja občutek, ohraniti prijateljsko vzdušje. Z otroki smo se velikokrat naučili in dosegli cilj skozi igro. Je pa res, da sem od njih, in tudi danes od mojih deklic, od ženskega pevskega zbora Sanje, ki ga vodim že 18 let, zahtevala več, kot zmorejo. S tem sem dosegla in dosežem ravno tisto, kar želim. Moje pevke iz zbora Sanje me s svojim petjem vedno razveseljujejo in z njimi doživljam lepe trenutke.”

> Je pa najbrž za to vlogo potrebna neka osebnostna trdnost?

“To pa ja. In še nekaj: zborovodja mora imeti neko karizmo, ker pevci to začutijo. Čeprav: ko smo imeli vaje za koncert, so bili ti pevci na vajah kot otroci. In bili so, verjemite, ker se spomnim, zelo živahni otroci. Ko so zdaj po več letih ali desetletjih spet prišli na vaje, so bili enaki. Ravno tako so klepetali.”

> Torej so se preselili v preteklost.

“Res je. Rekla sem jim, da odrasli pevci ne klepetajo, oni pa so odgovorili: 'Mi nismo odrasli Mi smo še vedno otroci'. To se mi je zdelo tako zelo lepo. Tako se tudi obnašajo, zato je še vedno v njih tista močna energija in to so prinesli na sobotni koncert. V dvorani je pokalo od čustev.”

Razprodan januarski jubilejni koncert ob 50-letnici zborovodstva Jožice Golob Zapojmo pesem iz polnega srca bodo v Kulturnem domu ponovili v ponedeljek, 9. februarja ob 20. uri. tudi ponovitev je že nekaj časa razprodana.

> Zdi se, da vam je bil koncert bolj v veselje, v najbolj plemenitem pomenu te besede, kot v čast.

“Nikoli se nisem povzdigovala. Sem preprost človek. Ko smo imeli z ženskim pevskim zborom 15. obletnico, me je Maja Jerman Bratec iz sklada za ljubiteljsko kulturno dejavnost vprašala, če že imam kakšno Gallusovo značko. Rekla sem, da ne, in bila je šokirana. Tako, da so mi podelili vse štiri značke, od bronaste do častne.”

VESNA HUMAR

Jožica Golob je na jubilejnem koncertu vodila zbor svojih nekdanjih učencev in svoj zbor Sanje. Matej Vidmar