Kruta postaja na poti v taborišča

NOVA GORICA>“Že prej pa so nas imeli politično na piki. Zaprli so vso mojo družino in s sestro in mamo smo morale na Kostanjevico. V eni sobi nas je bilo po 12, stranišče je bilo le eno,” pripoveduje Slavica Komel, rojena v Ozeljanu. Je ena od še živečih žensk, ki so doživele grozote zaporov in taborišč fašistov.

Konec leta 1940 je italijanska vojska v pripravi na napad na Jugoslavijo, določila, da vzhodni del samostana na Kostanjevici pripada njej. Leta 1941 je prostore izpraznila, spomladi leta 1942 pa so začeli tam urejati zapore za ženske, aktivistke NOB ali pa žene, dekleta, sestre in matere partizanov. Zapori so nastali zato, ker v Gorici ni bilo dovolj prostora. Predvideli so, da bo v vzhodnem krilu samostana 150 mest, v letih 1942 in 1943, vse do kapitulacije Italije, pa je bilo tam zaprtih okoli 400 primorskih deklet in žena, tudi nosečnice.

Bivati so morale v obupnih higienskih razmerah, dobivale so komaj kaj hrane. In s Kostanjevice so jih fašisti vozili na zasliševanja v Gorico. Tam so jih mučili, pri čemer tiste, ki so to doživele, kasneje niso hotele veliko govoriti o tem, kaj so na zaslišanjih doživljaje. “Spomnim se dveh deklet iz Brd, ko so ju zvečer večkrat peljali v Gorico. V zapor so ju vračali okrvavljene,” pravi Komelova, ki je tedaj imela 15 let. “Nas tja niso odvedli,” dodaja.

Večino na Kostanjevici zaprtih žensk so nato odpeljali v italijanska taborišča, zlasti v Fraschete pri Rimu. Nekatere se niso vrnile, druge so uspele priti domov, ko je Italija razpadla. Med njimi je bila Komelova, ki je bila zaprta v Frosinonu. Nekatere pa so odrešujoči trenutek dočakale v zaporu na Kostanjevici in bile tedaj izpuščene.

Slovesnost so območne borčevske organizacije pripravile ob dnevu žena in ob 70. obletnici zaporov. Hotele so opozoriti, da je nad današnjo Novo Gorico obstajala ječa, za katero mnogi ne vedo. AS