Luknjica pri luknjici, ki vodo zdrži
Srečanje pod Črnim vrhom, ki ga je turistično društvo Novaki v nedeljo obogatilo s kulturno ustvarjalnostjo vaščanov in prikazom poti od žitnih snopov, izdelovanja slamnatih streh do kruha, je izjemna etnološka učna ura.
NOVAKI> Novačani cenijo dediščino dedov, pozimi z lok smučmi po starem smučajo, poleti pa obujajo značilna stara opravila in obrti. Ker so njega dni najbolj sloveli kot krovci slamnatih streh, je srž njihovih etnoloških zgodb že dolgo žito. Sprehod od žita do kruha je ponudil poučen povratek stoletje v preteklost.
Žito, ki na njivah pod Črnim vrhom, bolj znanim kot Smučarski center Cerkno, raste le še za potrebe negovanja dediščine, je bilo pripravljeno. Pa tudi mlatilnice, ki jih je vaški mojster Silvo Čemažar skrbno obnovil, že pred leti spravil v pogon, v nedeljo pa popeljal skozi vsa opravila do kruha.
Stroji in njihovi motorji sodijo v predvojni čas, ko so olajšali ročno obdelavo žita s cepci ali poganjanje “geplnov” s pomočjo konj ali volov. Ko so jih možje v nedeljo pognali, je bila slama hitro pripravljena za vezanje v snope (škope) za pokrivanje streh. Dekleta in žene so slamo prej očistila na grabljah in zvezala škope, da sta krovca Janko Petrnelj in Klemen Mlakar lahko začela prekrivati senik. Pod budnim očesom staroste krovcev Toneta Mlakarja, ki je zagotovil, da mora slamnata streha, luknjici ob luknjici navkljub, zdržati vsaj 35 let.
Tako je sam prekril ogromno streh. Nedavno jo je z mlajšimi, a vse bolj veščimi “krovci”, položil na etnološko pristno ohranjeno in kot spomenik zaščiteno novaško domačijo Kamlonarše pod partizansko bolnišnico Franja.
Slabo slamo, ki je ostala pri čiščenju škop, so vračali v ponovno mlačev. Žene so ločevale zrnje od plev z “rejtanjem” (stresanjem v velikih sitih - retih), da je bilo zrnje nared za mletje, v mlinih pa pripravljena moka za domač kruh.
Tega v Novakih še pečejo v krušnih pečeh. Pod Črnim vrhom peči ni bilo. Kruha, iger s spretnostnim tekmovanjem v žaganju, zabave in nastopov vaških zborov in glasbenikov, pa je bilo v izobilju.
Množica obiskovalcev si je bila edina, da so se med veščimi negovalci novaške dediščine imenitno zabavali, predvsem pa obudili spomin in se učili.
SAŠA DRAGOŠ
