Metle, žoge, veselje in kakšna solza
Pohod metel smo dogodek, ki se je zgodil 13. avgusta 1950, poimenovali v Sloveniji. V Italiji mu rečejo Nedelja metel. Ob povsem zaprti meji med takratno Italijo in Jugoslavijo, ki je bila tudi nastajajoča pregrada med Vzhodom in Zahodom, so ljudje izsilili prehod. Predvsem v želji, da bi ponovno videli svoje najdražje, ki so ostali “na drugi strani”.
NOVA GORICA, GORICA > Na Pristavi, pred muzejem Na Šverc!, je bila razprava o dogodku, ki so jo s predstavo Two je špaga zaokrožili mladi gledališčniki zavoda Scaramouche. Po motivih knjige novinarja Roberta Covaza so zgodbe o metlah v Ljudskem vrtu kasneje uprizorili člani zasedbe Terzo teatro.
Dobro varovana pregrada
Mesti sta obletnico praznovali skupaj in v nenavadnem obdobju, ki spominu na sedem desetletij stare zgodbe daje dodatno dimenzijo. Mnogi sorodniki in prijatelji so bili namreč leta 2020 prav tako ločeni in niso mogli prečkati meje, da bi se srečali. Ločitev je seveda izhajala iz racionalnih epidemioloških razlogov in je bila bistveno krajša, a je v marsikaterega prebivalca krajev ob meji vrnila občutek tesnobe.
Meja se je mehčala, nakupi so se od osnovnih življenjskih potrebščin vse bolj pomikali proti “luksuznim” dobrinam - kavbojkam in ploščam.
Leta 1950 je bila meja med Slovenijo in Italijo dobro varovana pregrada. Tisto poletje so se začele širiti govorice, da bosta Italija in Jugoslavija omogočili srečanje sorodnikov. 6. avgusta 1950 se je to res zgodilo. Kot je pojasnil kustos v Goriškem muzeju David Kožuh: “Srečali so se lahko na nikogaršnji zemlji, pod železniškim nadvozom, število oseb je bilo omejeno in oblasti so vse popisale.” Teden dni kasneje se je razširil nekakšen “fake news”, da bodo odprli mejo. Oblasti tega niso nameravale, a ker se je v Rožni dolini zbralo nekaj tisoč ljudi, drugih možnosti niti niso imeli.
Kožuh je s kolegom Rokom Bavčarjem na razpravi pred muzejem Na šverc! na Pristavi v nedeljo razgrinjal poglede na zgodovinski dogodek. Ti so različni. In včasih ideološko obarvani. “Nekateri italijanski časopisi so denimo pisali, da je Gorica tisti dan nahranila Jugoslovane. Po drugi strani vemo, da so ljudje kupovali predvsem znamenite sirkove metle in žoge. To nikakor niso nakupi lačnih ljudi,” je razmišljal Kožuh. Kot je poudaril Bavčar, so še vse do Videmskega sporazuma leta 1955 mejo prehajali le dvolastniki in ljudje s posebnimi dovolilnicami. Šele znamenita prepustnica je pot v sosednjo državo legalno odprla običajnim državljanom. Meja se je mehčala, nakupi so se od osnovnih življenjskih potrebščin vse bolj pomikali proti “luksuznim” dobrinam - kavbojkam in ploščam. A ostala je dvojnost meje: “Ljudi je bilo meje po svoje strah, zajela jih je tesnoba, ki jo poznamo še danes, ko se kjerkoli na svetu približamo policistom ali carinikom, istočasno pa je prehod vzbujal tudi nekakšno vznemirjeno navdušenje. In ni čudno, da je 'švercanje' postalo nacionalni šport.”
Srečanje med dolgo ločenimi sorodnik
Da je bil pohod metel predvsem srečanje med dolgo ločenimi sorodniki, so potrdili tudi obiskovalci, ki so napolnili prostor pred muzejem. “Stara sem bila devet let. Starši so mene in sestro odpeljali na obisk k noni v Štandrež in zvečer ob določeni uri smo se vrnili domov,” je povedala ena od udeleženk srečanja. “Stanovali smo v Vidmu, vsi so govorili, da bodo odprli mejo in z mamo sva prišli z vlakom do Gorice, kjer smo srečali nono, prijatelje, bratrance. Ljudje so bili zelo zelo zadovoljni, ampak je bilo vse mirno,” je povedala druga. Na vprašanje, ali je padla kakšna solza, pa odgovorila: “Močno. Moje none pred tem nisem videla ne vem koliko let.”
Knjiga Roberta Covaza, ki je bila izhodišče za večerno predstavo v Gorici, opisuje ljubezensko zgodbo med Slovenko Petro in Italijanom Gregoriem (Igorjem), ki sta leta 1947 izgubila stike in sta se na pohodu metel srečno našla. Sklep: ljubezen premaga vsako mejo.