Mussolini je postal teliček

LIG > V knjigi so zbrane zgodbe in anekdote (pravce) iz resničnega življenja. Pri 94 letih še bistri pripovedovalec in amaterski slikar (narisal je tudi naslovnico) Franc Jerončič je povedal še nekaj neobjavljenih zgodb. Marsikateri od njih je bil priča. Večina se jih je odvijala v njegovem času in okolju, ki zajema hribe med rekama Idrijo in Sočo. Nekatere najstarejše so plod ustnega izročila njegovih prednikov in segajo nazaj tja do sredine 19. stoletja. Čas, v katerem so se dogajale, je orisal tržaški zgodovinar Adrijan Pahor, ki je napisal tudi spremno besedo.

Dodana vrednost knjigi so nazorne ilustracije primorskih amaterskih ustvarjalcev - Barbare Kožlin, Lidije Jerončič, Gregorja Jerončiča (nekdanji evropski odbojkarski klubski podprvak z nemškim Friederichshafnom je tudi umetniško nadarjen) in Neje Nedoh.

Med najbolj zanimivimi oziroma zabavnimi je zgodba fantov iz kanalskih hribov, ki so v času fašizma gradili italijansko elektrarno v dolini Adiže. Ko je obisk napovedal fašistični voditelj Benito Mussolini, so delavci morali vaditi vzklikanje Duce, Duce! Naši fantje so si oblastnike tedaj domiselno privoščili z vzkliki buše buše, kar je v v njihovem narečju pomenilo teliček. Nadzornik se jih je trudil popravljati, a so se fantje izgovorili, da v njihovem narečju ni črke d ...

O motivu za izdajo knjige in njenih značilnostih je pisec Zoran Jerončič (zanj, ki je sicer dolgoletni poklicni odbojkarski trener, je to že četrti knjižni projekt) povedal: “Oče ima za sabo izredno pestro življenjsko zgodbo delavca v času fašistične Italije, partizana in graditelja Nove Gorice ter poslanca okraja Koper v kasnejši socialistični Jugoslaviji. Dogodkov, katerim je bil sam priča, in zgodb iz svojega časa, ki so mu jih pripovedovali drugi, se še odlično spominja. Zapomnil pa si jih je še nekaj, ki so mu jih pripovedovali njegov oče in stari oče. Marsikatere so polne humorja. Zato sem ga prepričal, da mora ostati zapisano našim zanamcem čim več tega, kar je doživel in to, kako je v njegovem času in pred njim potekal razvoj na našem območju.”

Mlajši bralci bodo ob prebiranju zgodb lažje razumeli, kako so ljudje na širšem območju Kanala živeli v prejšnjem stoletju, ko je že pred drugo svetovno vojno fašistični režim pošiljal naše fante na italijanska gradbišča daleč od doma. V tistih časih, pa tudi v prvih letih po vojni, je bilo pešačenje z Liga po opravkih v Gorico in Novo Gorico nekaj običajnega. Opisane so tudi težave, ki so jih domačini tedaj imeli zaradi bližine meje.

Knjiga, ki je luč sveta ugledala ob tehnični pomoči A-medije in donatorjev, je te dni že šla na police knjigarn na Goriškem, avtorja pa načrtujeta še njeno predstavitev v Novi Gorici in Gorici. IGOR MUŠIČ