Nagrade občine Brda v kulturo in prosveto
Občina Brda bo drevi ob 18.30 v Hiši kulture v Šmartnem obeležila svoj praznik, ki sovpada s praznikom češenj. Na slavnostni seji sveta občine bodo počastili letošnje občinske nagrajence. Podelili bodo tudi tri nagrade, in sicer glasbenikoma Rihardu Peršolji in Zarjanu Kocini ter učiteljici Klari Simčič.
GORIŠKA BRDA> Letošnji občinski nagrajenec Zarjan Kocina, ki bo priznanje, pravi, sprejel s kančkom grenkobe, je med drugim znan po nastopih skupaj s hčerko Martino, solo pevko. Priložnosti so različne in publiki lahko ponudita širok repertoar, ki ga prilagajata občinstvu. “Raje pa posegava po jazz skladbah, po kvalitetnih zimzelenih popevkah, denimo. Ugotovila sva, da je možno družbo zabavati tudi s kakovostno glasbo. Seveda pa brez Skalinade ne gre. Treba si je priznati, da te ljudje kličejo tudi zaradi tega.”
Pevci “posrkajo”, kar zborovodja da
Veliko napora je potrebnega, da v petju dosežeš določeno raven, poudarja Kocina. “In če hočeš kaj znati in vedeti, moraš tudi čez vzpone in padce,” dodaja. Znanje je treba nenehno nadgrajevati, in prav te vrste trud pripisuje zborovodjem nekaterih perspektivnih pevskih sestavov na ožjem Goriškem.
Ta del Slovenije sicer nima vrhunskega mešanega zbora, ki je po mnenju Kocine najbolj popolna oblika te vrste petja. Je pa tod več kvalitetnih zborov, tudi v Brdih. Vsak od slednjih je vreden pohvale, meni sogovornik “Glede na ocene je trenutno najboljša vokalna skupina Vinka. Dobra je tudi zato, ker je zborovodkinja profesorica vokalne tehnike.
Zborovodja, vloga, v kateri se je Kocina že večkrat preizkusil, je po njegovem mnenju ključen. Mora imeti znanje. Pevci pa ... “Tisti, ki želijo peti, znanje kar srkajo. Hočejo znati in tudi hitro postanejo kritični do svojih nastopov,” pravi Kocina, ki je obenem zborovski pevec. Trenutno je član kvinteta Kvartin ter moškega zbora Ludvik Zorzut iz Medane. In tam že 30 let prirejajo revijo briških pevskih zborov, za kar je zaslužen tudi Kocina - bil je pobudnik.
Nekdaj je štel močan glas, danes šteje oblikovan
Še daljšo glasbeno pot, pevsko pot, pa je prehodil Rihard Peršolja. Ta baritonist oziroma basist iz Šmartnega prepeva od svojega 14. leta in se petju nikdar ne bi odrekel. Kdaj, pravi karikirano, gre na vaje, tudi če komaj stoji. “Res je, skoraj ga ni zbora v Brdih, v katerem ne bi pel,” dodaja. Danes je član moških zborov v Šempetru in v Kojskem ter cerkvenega zbora. “Če me pokličejo, da bi pel ob kakšnem prazniku, pogrebu, pa se tudi odzovem,” dodaja.
Poleg treh občinskih nagrad bodo drevi podelili tudi tri priznanja. Prejeli jih bodo člani gledališke skupine IDAS z Neblega, Moški pevski zbor Srečko Kumar iz Kojskega in Branka Gorjup.
Pel je tudi Titu na shodu na Okroglici, spomini pa ga posebej vežejo na nekdanji Briški oktet, ki se mu je pridružil med prvimi, ob koncu 60. let prejšnjega stoletja. “Nastopili smo tudi na meji med republiko Makedonijo in Grčijo,” se ene od epizod spominja nagrajenec. “Bili smo kot bratje,” pravi o skupini, ki je v nespremenjeni sestavi nastopala tu in tam kakšnih 15 let. Iz tega obdobja so tudi nauki, ki jih je Peršolja ponesel s seboj: “Pevska skupina obstoji, če ima vsak njen član potrpljenje z drugimi, če se noben ne ponaša, izstopa, če se drug drugega spoštujejo. To so kaže tudi tako, da na vaje nihče ne zamuja.” In to je bilo tudi obdobje, ko je začel redno “hoditi k zborom”, medtem ko je poprej pel ob tej ali oni priložnosti.
Takrat, o razvoju zborovskega petja pravi Peršolja, je bilo drugače. Več je bilo željnih sodelovanja v zborih, kar je bila najbrž tudi posledica fašistične represije, meni sogovornik. “Kot dober je bil štet pevec, ki je imel močan glas. Petje ni bilo dodelano. Danes pa je bolj zahtevno nastopati v zboru.”
Peršolja pravi, da to najbolj občuti v obeh zdajšnjih “svojih” pevskih skupinah. “V Šempetru smo pevci približno enako stari, prepevamo bolj priložnostne pesmi. V Kojskem pa imamo zahtevnega zborovodjo, ki je iz zbora naredil nekaj. Po sebi vidim, da je naredil veliko. Vadimo težje pesmi, pa četudi po le nekaj not na vajo. In danes se šteje pevec, ki zna dihati, se prilagajati drugim, oblikovati glas ... Tega nekdaj ni bilo.”
Vsak učitelj bi se moral preizkusiti pri prvošolcih
Zadnjo od treh enakovrednih nagrad pa občina letos podeljuje Klari Simčič. S tem se ji bodo zahvalili za njeno delo v podružnični šoli v Kojskem, v katero je kot učiteljica vstopila leta 1980. “Sprva sem eno leto poučevala v Kalu nad Kanalom in se tja vozila iz Brd z delavskim avtobusom. Po dve uri gor in dol,” pripoveduje sogovornica. Poučevala je v veliko manjši šoli, kot je ona v Kojskem.
Po letu dni pa je zamenjala delovno okolje. “Tedaj je v Kojskem delovala celodnevna šola,” pravi Simčičeva. To pomeni, da so otroci v ustanovi ostajali od sedme zjutraj do 15.40, ko je mimo šole peljal delavski avtobus. “Otroci, tedaj v štirih oddelkih, so vse naredili v šoli. Imeli so tudi ure samostojnega učenja in organizirane rekreacije. Bolj kakovostno je bilo.”
Poklic učitelja je zdaj težji, tudi zaradi več administrativnega dela, meni vodja kojščanske podružnice, ki to vlogo opravlja 13 let. “A mislim zlasti, da so bili otroci nekdaj drugačni. Danes so po eni strani bolj razgledani, že zaradi interneta. Knjižnico zagotovo bolj obiskujejo kot predhodniki. Bolj so zvedavi. Mislim pa, da se je vedenje spremenilo. Težje se umirijo, denimo. Gre za proces, ko so otroci iz generacije v generacijo zahtevnejši.”
Simčičeva hkrati vodi šolo z dvema kombiniranima oddelkoma prvo- in tretješolcev, kar je za učitelja bolj zahtevno, že zaradi priprave. Po tri ure na dan sta sicer v razredu dve učiteljici, preostanek dne pa ena. “Tedaj daš eni starostni skupini navodilo za delo, druga ta čas čaka. Potem mora prva delati samostojno, ti se posvetiš drugi skupini. In zaposliš jo, da se vrneš k prvi.”
Za otroke pa ima to tudi določene prednosti. “Navadijo se strpnosti, denimo, ta oblika učenja spodbuja medsebojno pomoč,” našteva nagrajenka, ki že 30 let poučuje nižje razrede. In če je po eni strani to lahko lažje, je po drugi težje, že zaradi potrebe po poznavanju več področij. Pa ne le zato ... “Prva dva meseca poučevanja prvošolcev bi moral poizkusiti vsak učitelj. Tedaj se vidi, kaj pomeni otroke navaditi na pravila, kako velik je korak iz vrtca v šolo,” pojasnjuje.
AMBROŽ SARDOČ
