Naj poslej vsakič v strahu zrejo v naraščajočo reko?
“Tega imamo vrh glave in treba je že ukrepati!” Tako bi lahko strnili sporočilo, ki ga ob koncu leta 2010, leta izjemnih poplav, ki so prizadele Slovenijo, odgovornim puščajo nekateri od poplavljencev v Mirnu. Pa najbrž ne le oni...
MIREN> Dobre tri mesece po dogodku, ki je še kako zaznamoval leto 2010, saj slovenski vodotoki že zelo dolgo niso hkrati poplavili toliko naselij po vsej Sloveniji, je podoba vasi ob strugi Vipave povsem običajna. Septembrske poplave so bile sicer tu manj hude kot drugod po državi. Kupe blata so ljudje že zdavnaj očistili, neuporabno pohištvo odvrgli. Kdor je zmogel, je uničeno imetje nadomestil z novim, zidove na novo ometal in jih popleskal, pod pritličja prekril s keramiko, ne s parketom... Kot novo je zdaj videti tudi pritličje hiše zakoncev Blažič iz Vrtoč, tik ob Vipavi na robu Mirna, in čisto običajna je podoba shramb v spodnjih prostorih njihovih neposrednih sosedov, družine Žužič.
V letu dni so dom obnovili dvakrat
A le pogled na te hiše ne pove, kaj so ti ljudje prestali in kaj prestajajo. Žužičevi so sicer utrpeli manj škode, saj je blatna voda segla “le” do morda 190 centimetrov visokega stropa prostorov s shrambami in delavnicami. A kljub temu... “Uničila je kup pohištva, veliko strojev v moževi delavnici, pobrala ozimnico in sadje z našega vrta, razdejala vrt in uničila uto na njem, prepojila zidove... Ko so tu pred poplavami bili gasilci, sem tudi njim pokazala, da smo se pripravili, da smo dvignili omare in vse drugo. Toda ni pomagalo,” pripoveduje Marinka Žužič.
Voda je tako prepojila zidove, da so jih sušili s pomočjo peči. Tako je prepojila zidove, da... “Kaj pomaga stanovati v višji etaži, če se vlaga po stenah širi navzgor in jo imaš potem povsod,” pripoveduje Marinka. Ravno ta, neopazna in bolj trajna posledica poplav, je še bolj znana zakoncema Blažič. “Že ob lanski, manj hudi poplavi, je hišo tako dolgo obdajala voda, da je samo vlaga v zidovih in podu dvignila parket v dnevni sobi,” pravi Alojz Blažič. Zakonca sta morala obnoviti od tal nekoliko dvignjeno pritličje svojega doma. Med drugim sta pod prekrila s ploščicami, zamenjala pohištvo kuhinje in dnevne sobe. In ko si tako rekoč ravno na novo uredili dom... “Vipava je segala nekje do kuhinjskega pulta,” pripovedujeta, ko Jože na steni pokaže, kaj sta s soprogo doživljala sredi septembra. Tokrat ju je čakalo še čiščenje blata, potem pa spet menjava pohištva, popravljanje zidov... “Kopalnico smo morali vso razbiti,” pravi Jože in dodaja: “Dele pročelja bo šele treba na novo ometati.” Zidove so zmogli posušili le stroji.
Želijo si preventive
Obe družini sta odklonili pomoč humanitarnih organizacij in s povračilom škode iz zavarovanja nimata slabih izkušenj. Na pomoč države ne računata in Alojz je ob tem vprašanju le zamahnil z roko. Zato pa oboji pričakujejo, da bi se odgovorni zganili kako drugače; da bi poskrbeli za varovanje pred poplavami. Da bi, na primer, podaljšali in zvišali nasip med Vipavo in hišami naših sogovornikov, ki ga narasla reka na enem koncu preprosto zaobide in obenem, kot vesta povedati Blažičeva, pronica skozenj. Da bi, kot pravi Marinka, morda poglobili strugo Vipave, jo redno čistili ...
Četudi so v tem delu Vrtoč vajeni gledati Vipavo, ko v manjšem obsegu prestopa bregove, jim je vsega dovolj, poudarja Marinka. In dodaja: “Če bo šlo tako naprej, se bomo morali seliti še nadstropje više.” Želijo si le, da bi jih kdo zaščitil pred tako hudo uro, kot so jo doživeli septembra. “Najhuje je, ko zreš v naraščajočo reko in ne veš, če se bo ustavila in kje se bo ustavila,” pravi Boris Žužič. Želijo si, da se jim ne bi bilo treba ob vsakem obilnejšem dežju bati reke, tako kot pred nekaj dnevi, ko je Vipava le ostala v svoji strugi. AMBROŽ SARDOČ
