“Nekaj časa te je sram, a nazadnje greš”

NOVA GORICA > Če so nekoč takšno uslugo potrebovali predvsem brezdomci, odvisniki od alkohola in drog in osebe s težavami v duševnem razvoju, je danes slika povsem drugačna. Prihajajo ljudje, ki so še včeraj živeli udobno in brez finančnih težav, pojasnjuje direktor novogoriškega doma upokojencev in pobudnik projekta Bojan Stante.

Ameriška krilatica, da ni zastonj kosila, v Novi Gorici ne velja. Že z začetkom leta so v Domu upokojencev in Dijaškem domu začeli deliti brezplačne tople obroke za ljudi v stiski. Osnovna zamisel je bila, da bi ljudem, ki si obroka ne morejo privoščiti, ponudili hrano, ki v velikih javnih ustanovah tako ali tako ostaja. Pobudi, ki je prišla od direktorja Doma upokojencev Bojana Stanteta, je nekaj evrov dodala novogoriška občina in tako lahko v obeh domovih poskrbijo za petdeset ljudi.

Greš, ko moraš

Od januarja do danes so razdelili 5584 kosil. Od tega jih je 2000 plačala Mestna občina Nova Gorica, 370 pa jih je prispeval novogoriški vrtec. Dobrih 3000 kosil sta zagotovila dijaški dom in dom upokojencev.

“Nekaj časa te je sram, a nazadnje greš. Otroke je treba nahraniti,” je povedala mlada mamica. Ostala je brez službe, mož ima hudo kronično bolezen in je večino časa v bolnišnici. Z dvema otrokoma komaj zmore. “Ta kosila mi res zelo olajšajo življenje. Starejši kósi v vrtcu, od brezplačnega kosila mu večino prihranim za večerjo, tako da ima dvakrat na dan topel obrok. Jaz pa se že znajdem,” pravi.

“Vem, kako lepo je, ko imaš službo in denar. In kako težko je, ko ga nimaš,” je povedala še ena mlada Novogoričanka, ki je brez službe in dohodkov.

Novi obrazi revščine

Stante pritrjuje ugotovitvi, da je globalna gospodarska kriza v zadnjih letih povzročila, da je skupina ljudi, ki potrebujejo pomoč, vse bolj pestra in raznolika. “Med njimi niso samo brez- poselni. Samski moški, ki dobiva socialno podporo, pa čeprav je ta sramotno nizka, se bo morda lažje znašel kot zaposlena mamica dveh otrok, ki dobiva minimalno plačo in plačuje kredit za stanovanje.”

Ta raznolikost povzroči tudi več zadreg pri sprejemanju ponujene pomoči. Ljudje, ki so še do nedavna imeli službo in plačo in so se nenadoma znašli na socialnem robu, imajo hude težave s samospoštovanjem in samopodobo. “Pred časom sem v naši avli opazil starejšega gospoda. Stal je tam in si ogledoval fotografije. Takoj sem videl, da ni prišel na obisk, zato sem stopil k njemu in ga vprašal, če gre z mano na kosilo. Potiho je pritrdil in nato vso pot do jedilnice ponavljal 'Kam sem jaz padel, kam sem jaz padel'. To so žalostne zgodbe, ki jih ne pozabiš,” pripoveduje Stante.

Je center res rešitev?

Kupone za brezplačna kosila svojim uporabnikom delijo dobrodelne organizacije. Dolgoročno pa si v novogoriški občini želijo, da bi brezplačne obroke delili v novem humanitarnem centru.

“Potreba po vzpostavitvi humanitarnega centra je znana že nekaj let. Potrebo izpostavljajo organizacije, institucije, društva,” pojasnjujejo na občini, kjer so pred nekaj tedni na dražbi kupili nekdanji samski dom Primorja v stečaju.

V čim krajšem času nameravajo v odkupljeni stavbi vzpostaviti delilnico hrane. “Smiselno je, da so topli obroki na razpolago na enem mestu. Prav tako načrtujemo v pridobljenih prostorih vzpostaviti program za brezdomce,” pojasnjujejo in ocenjujejo, da bodo minimalna obnova prostorov, nujno je popravilo strehe ter čiščenje in manjše predelave stali približno 45.000 evrov.

Stante sicer priznava, da je humanitarni center nujen, a hkrati dvomi, da je centralizacija dejavnosti uporabnikom prijazna, saj povečuje stigmo in krni dostojanstvo uporabnikov.

Na vprašanje, ali petdeset kosil na dan zadovolji potrebe prebivalcev Goriške, odgovor ni preprost. Neposrednega večjega povpraševanja sicer ni, ugotavlja Stante, a je gotovo mnogo ljudi, ki bi topel obrok potrebovali: “Veliko je, denimo, starejših, ki ne morejo do nas, veliko je takšnih, ki se sramujejo. Opustiti moramo logiko čakanja, da ljudje pridejo k nam, in začeti razmišljati, kako lahko mi pridemo do njih.”

Načelo socialne družbe

“Projekt brezplačnih kosil je treba ovrednotiti, oceniti in skupaj se moramo zmeniti, kako naprej. A sam se nagibam k temu, da bi tudi po vzpostavitvi humanitarnega centra razpršeno razdeljevanje kosil ohranili,” razmišlja Stante.

To ni dobro le za uporabnike, meni, ampak tudi za skupnost: “Vedno govorimo o socialni državi, morali pa bi govoriti o socialni družbi. Razpršenost storitev ustvarja socialno občutljivost, ki jo še kako potrebujemo. Prišlo nam je v navado, da prav v vsaki stvari iščemo nekaj slabega. Zapičimo se v enega človeka, ki je pojedel kosilo, čeprav morda do njega ni bil upravičen, in ne vidimo 29-ih, ki so še kako potrebovali brezplačen obrok.”

Stante sicer ugotavlja, da je ljudi, ki bi zlorabljali storitev, zelo malo. Pa tudi takšnih, ki bi povzročali težave starostnikom ali osebju. Javne ustanove, meni, morajo prevzeti svoj del odgovornosti in vsak prispevek šteje: “Iz vrtca nam vsak dan dostavijo eno kosilo. Morda se ne zdi omembe vredno, a ker skrbno in pozorno to humano gesto naredijo prav vsak dan, se jih je do danes nabralo že 370, kar pa sploh ni malo.”

VESNA HUMAR

Zamisel, ki se je rodila iz ugotovitve, da imajo javne ustanove presežek kosil, ki jih lahko razdelijo najrevnejšim, je prerasla v obsežno in redno humanitarno dejavnost Leo Caharija

Za marsikoga je en topel obrok na dan rešitev najhujših težav in stisk Leo Caharija