Palačinke pa speče Kekec

Mladinski planinski dom Kekec je pravo ime postojanke, ene od najniže ležečih v Sloveniji - zgolj 300 metrov nad gladino morja. Dobila ga je seveda po filmskem junaku, to pa zato, ker so pustolovščine poba iz planin v kinu vrteli ravno takrat, ko so ljubitelji hribolazenja nad tedaj komaj nastalo Novo Gorico postavili kočo. Najprej barako, nato pa iz prav posebnih zidakov narejen dom. Kot ve povedati starosta planinstva na Goriškem Cveto Hvala, “se je uporabilo 'cegle', ki so ostali od porušenega dimnika novogoriške frnaže.”

Dom nikdar ni zaživel kot tak, a to ne pomeni, da sameva. Razvila se je gostinska ponudba, in ta je tista, ki je Kekec “naredila”. Njen zaščitni znak so gratinirane orehove palačinke, ki jih po besedah Jožefa Žabarja, vodje gostišča že 40 let, ni uvedel on, ampak predhodni najemniki lokala. Ta sladica je tista, ob kateri se največ ljudi spomni na gostilno in so si jo številni zlahka privoščili, tudi domačini na nedeljskem družinskem izletu.

Seveda pa je na Kekcu bilo in je še mogoče jesti še marsikaj, in kot pravi Žabar, so redno gostili tako “ohceti” kot poslovna kosila, tudi pomembnežev, kot so bili jugoslovanski politiki. Malo je manjkalo, da bi stregli Josipu Brozu Titu, so pa leta kasneje, sredi 80. let, kar vsej smučarski reprezentanci z Bojanom Križajem in Juretom Frankom vred. In če že omenjamo, od koga je Kekec živel in živi, seveda ne moremo mimo Italijanov.

Mnogi morda ne vedo, da se ambient restavracije ni nič spreminjal, kar je pri planinskih postojankah običajno. Osrednji prostor z odprtim ognjiščem je opremljen s prvotnimi lesenimi stoli in mizami, tudi leseni stebri ob njih so tam od začetka. Vse naj bi bilo narejeno v Meblu. Še bolj starinska pa je notranja podoba nadstropja, kjer so ostale sobe s prvotnimi, lesenimi pogradi. Nekdaj je tam spalo osebje restavracije, tudi vajenci, danes ne služijo ničemur. No, ne povsem. Služijo namreč spominu.AMBROŽ SARDOČ