Papirji so se že zdavnaj zmočili, a jih še vedno pišemo
“Začeli smo se zavedati, da se na področju voda veliko študira,” ugotavlja Luka Štravs iz sektorja za vode na ministrstvu za okolje, “zmanjka pa nam kadrovskih in finančnih moči za izvedbeni del. Jasno nam mora biti, da poplavljenim ukrep, dokler ni izveden, ne pomeni nič.” Župani in prebivalci občin, ki se vse pogosteje soočajo z uničujočo močjo vode, bi na takšno ugotovitev lahko odgovorili le: “A res?” Politična volja za resen spopad z zapletenim problemom poplav se, kot kaže, veča, vprašanje je le, ali ji bodo sledile tudi finančne odločitve.
LJUBLJANA > Skoraj vsem, ki se v Sloveniji ukvarjajo s poplavno varnostjo in urejanjem voda, počasi postaja jasno, da na tem področju potrebujemo korenit in resen zasuk v načinu razmišljanja in dela. Tako pri naložbah v protipoplavne objekte, za katere skrbi ministrstvo, kot pri rednem vzdrževanju vodotokov, ki ga izvaja Agencija RS za okolje (ARSO).
Kot ugotavlja Leon Behin iz direktorata za investicije in vode pri ministrstvu, se narava okrog nas zelo hitro spreminja: “Če smo prej imeli poplave vsakih deset let, od leta 2007 pa vsako leto, se v zadnjih dveh letih soočamo s celo več nesrečami na leto.”
V zadnjem času denar za sanacijo posledic naravnih nesreč požre do 150 milijonov na leto. Hkrati pa se skupna sredstva, namenjena preventivnim ukrepom, zmanjšujejo.
“Zaradi zanemarjanja nalog v preteklih letih, kar je seveda povezano s splošnim stanjem v državi, bi potrebovali kadrovsko in organizacijsko okrepitev, pa tudi resen pristop k zagotovitvi zanesljivega vira financiranja,” poudarja Behin.
Razburkan vodni sklad
Pritrjuje mu direktor ARSO Joško Knez. “Koncept reševanje te problematike ni več dorasel sedanjim razmeram in vsem je jasno, da je treba temu področju posvetiti več pozornosti.” Agencija je imela še leta 2010 za vzdrževanje vodotokov na voljo dobrih deset milijonov. Letos naj bi jih porabili dobrih sedem, a so jih nazadnje iztržili malo več kot 17. A od tega le slabo polovico za redna vzdrževalna dela, ostalo pa za sanacije.
Težava ni le v zneskih. Do letos je denar zagotavljal proračun, kar je pomenilo, da je agencija na podlagi predvidljivega letnega zneska lahko sklenila pogodbe s koncesionarji po vsej Sloveniji.
Po novem pa sredstva zagotavlja vodni sklad, torej malha, v katero se steka denar od gospodarske izrabe rek. “Okrog te mize je gneča in mi smo, ker smo prišli zadnji, v vlogi pastorka,” se je slikovito izrazil Tomaž Pogačar iz ARSO. Poleg tega se sklad polni sproti in ni moč v celoti predvideti, koliko evrov se bo nabralo.
Letni program agencije za vzdrževanje in sanacijo je vreden 25 milijonov evrov. Kar je veliko, a vendar precej manj kot 150.
Bucik: nehajmo že s študijami, treba je ukrepati!
“V naši državi na kupe denarja zmečemo za študije, nismo pa sposobni najti denarja za ukrepe na terenu,” je oster župan Občine Renče-Vogrsko Aleš Bucik, ki je tudi na nedavni seji odborov za kmetijstvo in okolje odgovorne opozoril na težave, ki jih imajo posamezna območja zaradi poplav. Po njegovem odgovori države, da ni denarja, nikakor ne pijejo vode. Čeprav bi država za vzdrževanje vodotokov potrebovala približno 25 milijonov evrov na leto, jih je za letos namenila 7,5 milijona z utemeljitvijo, da žal ni denarja. “Za odpravo elementarnih nesreč pa se najde sto milijonov evrov, od tega 40 milijonov za poplave. Očitno se denar za kurativo najde, če se hoče, za preventivo pa ga ni,” se mu ravnanje države zdi daleč od logičnega.
“Motilo me je predvsem to, da nihče noče opredeliti, kdo je za kaj odgovoren,” pravi. In pojasnjuje: v urbanih okoljih so problem večinoma meteorne vode, za katere so resda odgovorne občine. A v Vipavski dolini probleme predstavljajo vodotoki. “Za te pa niso pristojne občine, pač pa država, ki jih ne vzdržuje! Zakaj jih ne, je treba pa njih vprašati. Občine jih po zakonu niti ne smemo vzdrževati, tudi če bi jih hotele,” opozarja Bucik, ki je kritičen tudi do tega, da je država za to delo razpisala koncesijo. Prepričan je, da bi moralo vodotoke vzdrževati javno podjetje, saj gre za javno dobrino.
Kot župan, ki iz prakse na terenu ve, kaj pomenijo vsakokratne poplave, čuti, da imajo lokalne skupnosti zvezane roke: “Razen opozarjanja na težave in možne rešitve posebnih vzvodov za vplivanje na ministrstvo in državni zbor nimamo.” Na vprašanje, kaj lahko kot župan ogrožene občine pričakuje od odgovornih, pa le jedko pripomni: “Pričakujem ne ničesar.” Raznih neuresničenih obljub je bilo očitno že več kot preveč.
Denarja ni, ali ga ni samo za Goriško?
Da mora za poplavno varnost poskrbeti država, pravi tudi novi župan Občine Miren-Kostanjevica Mauricij Humar. “V naši občini lahko izvedemo manjše intervencije, a to ne bo celovito rešilo težav. Za to je pristojna država. Zato bomo vztrajali na vse možne načine, da pridemo prioritetno v državne projekte in usmerili vse moči, da odgovornim predstavimo naše težave in jih prepričamo,” poudarja. Za odgovor, ali bo nadomestil svojega županskega predhodnika Zlatka Martina Marušiča, ki je koordiniral medobčinsko komisijo za stike z državnimi službami, je še prezgodaj, pravi, a dodaja: “Konec meseca se sestanemo župani z našega območja. Občine imamo moč edino, če nastopimo skupaj in tudi v sodelovanju z občino Sovodnje čez mejo.” In priznava, da občine občutijo nemoč, ko jim odgovorni na državni ravni nenehno govorijo, da ni denarja. “Treba je ugotoviti, ali denarja res ni, ali pa ga ni samo za našo regijo,” opozarja Humar.
Na potezi je vlada
Pristojni se strinjajo, da je treba načrte, za katere smo že plačali kar veliko denarja, začeti uresničevati. Ter da je to, da ravno za izvedbo zmanjkata čas in denar, nedopustno.
Na ministrstvu bodo do konca leta 2015 dokončali načrt zmanjševanja poplavne ogroženosti, ki ga zahtevata tako slovenska kot evropska zakonodaja.
“To seveda ne pomeni, da bomo do takrat sedeli križem rok,” pojasnjuje Luka Štravs in dodaja: “Potrudili se bomo, da dokument ne bo le še ena v vrsti študij, temveč da bo konkretna strategija, ki bo določala vse, tudi finančne koordinate.”
V preteklih letih je bila za ministre skušnjava, da v vedno bolj okleščenem proračunu klestijo nepopularne in neopazne vodne postavke, premočna. Ali se bo res uveljavila nova paradigma, bo jasno že ob pripravi proračuna za leto 2015.
VESNA HUMAR
MITJA MARUSSIG
