Pater, zaljubljen v slovenski jezik
Na samostanu na Kostanjevici bodo letošnje leto posvetili patru Stanislavu Škrabcu, frančiškanu in velikemu slovenskemu jezikoslovcu, ki je večino svojega življenja preživel na griču nad sedanjo Novo Gorico. Kot je v imenu organizacijskega odbora pojasnila Mirjam Brecelj, so si zamislili niz najrazličnejših dogodkov. Slovesno ga bodo sklenili oktobra, ko bo minilo 100 let od Škrabčeve smrti.
NOVA GORICA >Pred dnevi, na 147. obletnico rojstva Stanislava Škrabca, so s slovesno mašo v cerkvi na Kostanjevici uradno začeli Škrabčevo leto. “V našem samostanu na Kostanjevici je preživel 42 let, zaradi zaslug, ki jih ima za slovenski jezik pa po njem nosi ime tudi samostanska knjižnica. Škrabčevo leto bo trajalo do 6. oktobra, ko bomo obeležili 100. obletnico njegove smrti, in se bo na ta dan zaključilo s podelitvijo štipendij in nagrade Ustanove p. Stanislava Škrabca,” napoveduje Mirjam Brecelj. V tem času bo na Kostanjevici več dogodkov, ki jih pripravljajo tudi v sodelovanju z ustanovami v Novi Gorici in zamejstvu ter vsemi, ki so pripravljeni sodelovati.
Časovnica dogodkov še ni povsem znana, saj je deloma odvisna od razpoložljivih finančnih sredstev. Kot pojasnjuje Brecljeva: “Dogodki so v glavnem nabrani, pripravljenost je velika, končen program pa bo znan v drugi polovici januarja.”
P. Stanislav Škrabec, frančiškan, rojen 7. januarja 1844 v Hrovači pri Ribnici, je 42 let (1873-1915) preživel v Frančiškanskem samostanu na Kostanjevici pri Gorici. Leta 1915 se je zaradi bližine soške fronte med prvo svetovno vojno moral umakniti v Ljubljano, kjer je po treh letih, 6. oktobra 1918, umrl. Bil je najvplivnejši slovenski jezikoslovec svojega časa. Jezikovne razprave je objavljal na platnicah revije Cvetje z vertov sv. Frančiška, ki jo je urejal od ustanovitve leta 1880 pa skoraj do smrti.
Uvodno slovesno mašo je vodil slovenski frančiškanski provincial, pater Marjan Čuden. “Nabito polna cerkev je 'požirala' besedo za besedo nagovora,” je o dogodku sporočila župljanka Petra Zavrtanik.
“V Škrabčevem letu bomo ponovno oživeli in dali svežino vsemu, kar je p. Stanislav pomenil in kar je ustvaril. Ne zaradi čaščenja, ki ga pater Škrabec ni maral, ampak, da se ne posušijo korenine, deblo in veje enega izmed dreves, ki nam daje senco,” je napovedal Čuden in dodal: “Škrabca si ne smemo predstavljati kot okostenelega strokovnjaka, ki je čemerno preživljal svoje dneve ob suhoparnih slovničnih pravilih in razmišljanju o glasu in naglasu knjižnega jezika. V slovenski jezik je bil zaljubljen, zato je bil zanj praznik, ko je prebiral strokovne knjige, duša mu je prepevala in vriskala, ko je zapisoval svoje jezikovna dognanja.”
Veličina patra, ki je menil, da je “naša slovenščina eden najlepših jezikov na svetu,” meni Čuden, se vedno znova potrjuje: “Pater Škrabec ima zaradi svojega znanstvenega dela neprecenljive zasluge pri oblikovanju enotne slovenske identitete. Mislim, da ga lahko brez pretiravanja štejemo za enega izmed očetov slovenskega naroda.”
