V Ajdovščini po 20 letih spet olimpijski rokomet
V torek zvečer na Primorskem ni bilo olimpijsko živahno le v Kopru, temveč tudi v Ajdovščini, kjer je bil tamkajšnji rokomet po 20 letih spet zastopan na olimpijskih igrah, a prvič v zgodovini tudi na igrišču in z doseženimi goli. Za ta aktivni del je v Parizu poskrbela Maja Svetik. Njeni someščanki Mateja Kavčič (tehnični vodja) in Nena Černigoj (rezervna igralka) pa sta opravili veliko tistega, česar kamere niso pokazale.
AJDOVŠČINA > Čeprav je betonsko okolje Trga prve slovenske vlade tudi zvečer krepko oddajalo toplotno energijo 38 stopinj Celzija, ki so jih Ajdovci preživljali čez dan, se je trg na večernem sprejemu dodobra napolnil. Povezovalec programa sprejema treh ajdovskih olimpijk, izkušeni radijski voditelj in športni poročevalec Sandi Škvarč, je spomnil na preskoka, ki sta se zgodila v sicer že bogati olimpijski zgodovini Ajdovščine.
Po kolesarskih nastopih Alojza Bajca (1960), Primoža Štrancarja (2000) in Polone Batagelj (2012 in 2016) je prišlo do dveh prelomnic. Mesto burje je dočakalo prvo zimsko olimpijko, smučarko Andrejo Slokar (2022), vmes pa se je že nakazal začetek rokometnega olimpijskega obdobja. Leta 2004 ga je odprl član strokovnega štaba moške reprezentance Aleksander Lapajne, 20 let kasneje pa je ajdovski Rokometni klub Mlinotest dal v slovensko pariško žensko reprezentanco tri dekleta.
Standardno krilno igralko Majo Svetik, rezervno igralko Neno Černigoj in tehnično vodjo reprezentance, ki je ob prvem olimpijskem nastopu dosegla tudi zgodovinsko prvo zmago (nad Južno Korejo), Matejo Kavčič, je uvodoma pozdravil predsednik športne zveze Ajdovščina Miloš Popović:
“Izredno smo veseli, da lahko v tem tisočletju v rednih presledkih na sprejemih pozdravljamo ajdovske olimpijce. Običajni državljani si ne znamo predstavljati, kaj so rokometašice ob prvem olimpijskem nastopu doživele. Upam, da bo njihov uspeh zgled mlajšim in da bomo takšne sprejeme v Ajdovščini po naslednjih olimpijskih igrah še prirejali.”
Ajdovske olimpijke so iz njegovih rok prejele posebej zanje narejene olimpijske karikature, ki jih je narisal domačin Matija Kete.
Vidno ganjene olimpijke so na začetku na odru kar težko našle besede. Ena najboljših slovenskih rokometašic, Maja Svetik, je to pred mikrofonom takoj priznala:
“Na kaj takšnega se težko pripraviš. Že sicer mi je precej lažje igrati kot govoriti. Zahvaljujem se tako organizatorjem sprejema kot udeležencem, pa tudi družini, prijateljem in vsem, ki rokomet podpirajo. Vedno je lepo priti domov, ob takšni priložnosti, ko se spominjam tudi svojega prvega olimpijskega gola že na prvi tekmi z Dansko in nato prve slovenske zmage proti Južni Koreji, pa še posebej.“
Najizkušenejša članica ajdovske olimpijske trojke je bila tehnična vodja Mateja Kavčič, ki je kariero kot igralka Mlinotesta sklenila leta 2014, ko so dekleta osvojila tretje mesto v državi. Čeprav ni igrala, je spregovorila o uresničitvi mladostnih sanj:
“Čeprav je bilo moje poslanstvo v Parizu delo v ozadju, je to velikanska čast. Že kot deklica sem želela postati dobra rokometašica in nato učiteljica športne vzgoje, kar se mi je uresničilo. Danes mi gredo kot strokovnemu delavcu v športu še vedno dlake pokonci ob vsakem spominu na posamezne dogodke, ki sem jih v Parizu doživela. To je bila izjemna izkušnja. Pridobila sem veliko novih znanj na številnih področjih. Ob tej priložnosti sem hvaležna ajdovskemu klubu, ki mi je da osnove, da me je lahko poneslo tako daleč.”
Najmlajša, 20-letna Nena Černigoj, se v Parizu ni čutila prikrajšana, čeprav je tekme spremljala s tribune - takoj za reprezentančno klopjo.
“Že samo spremljanje soigralk na olimpijskem rokometnega turnirju iz neposredne bližine je enkratno doživetje. Čeprav sem bila le rezervna igralka, sem od jutra do večera živela in delala z ekipo. Pridobila sem pomembne izkušnje v tem prehodnem obdobju uveljavljanja v članski reprezentanci. Upam, da bom tako bolje pripravljena imela priložnost zaigrati na naslednjih olimpijskih igrah - tudi v družbi Maje in Mateje, saj sem še mlada. Najstarejša rokometna olimpijka v Parizu je dopolnila 44 let.”
Rokometašicam je nato čestital in jim priložnostne nagrade podelil direktor ajdovskega zavoda za šport Uroš Pintar. Pod streho zavoda, v veliki dvorani te dni peklensko vroče notranjosti Športnega centra Police, trenirajo ajdovske rokometašice. Direktor se zaveda omejitev sedanje infrastrukture:
“Trudimo se za zagotavljanje primernih pogojev za vadbo. Uspehi ajdovskega športa so pa že taki, da to z infrastrukturo težko dohajamo. Vsem ne moremo ugoditi tako hitro, kot bi želeli. Vsekakor pa z občino iščemo načine, kako bi sčasoma prišli do nove, sodobnim zahtevam primerne športne dvorane.”
Župan Tadej Beočanin je olimpijkam podelil priznanja za izjemne dosežke občine Ajdovščina in poudaril: “Ajdovščina je s prisotnostjo v Parizu dokazala, da je velesila slovenskega ženskega rokometa. Verjamem, da imajo naša dekleta še marsikaj za pokazati in da bomo takšne uspehe še ponavljali.”
Za kulturni program na sprejemu sta poskrbela glasbenika, pevka Hana Jerončič in kitarist Simon Mervič, pri rokometnem pokrovitelju Mlinotestu pa so poskrbeli za sladke dobrote. Glavno vlogo pri tem je kajpada imela olimpijska torta, v katero so vse tri rokometašice hkrati zarezale v družbi predsednika kluba Mateja Lična, ki je imel sklepno besedo:
“V klubu smo ponosni, da so bili začetki olimpijske pariške zgodbe teh treh deklet v naših mlajših selekcijah. Majhna Ajdovščina je dala tri rokometne udeleženke olimpijskih iger. Več od tega si nismo mogli želeti. Ta dosežek je za nas obveza, da odslej še bolj zavzeto vzgajamo nove nadarjene rokometašice. Upam, da bo ta uspeh dal dodaten zagon zanimanju deklet za vstop klub.”
