Poslovila se je zadnja bolničarka iz Franje

VOGRSKO > “Veliko hudega, a še več lepega, sem doživela v bolnici. V njej sem bila od prvega dne do konca vojne. Tu sem spoznala tudi svojega moža, tedaj ranjenca. Razumem, da nekdo, ki ni doživel naše povezanosti in odločenosti pomagati, tega ne razume,” je Slavica Furlan, takrat stara 96 let, povedala za naš časopis, ko je spomenik v soteski Pasice obiskala zadnjič: ob 75. obletnici Partizanske bolnice Franja. Ker se slovesnosti v soteski ni zmogla več udeležiti, so ji nastopajoči partizanski program pripravili kar na parkirišču pred vstopom v sotesko.

Slavica Furlan se je rodila 3. maja 1922 v družini lesnega trgovca v Idriji. Kot številne druge primorske družine so se v času fašizma izselili v Jugoslavijo, na Štajersko, kjer je Slavica končala meščansko šolo in pomagala očetu v podjetju. Ob začetku vojne so jim nemški okupatorji zaplenili premoženje in jih izgnali na Hrvaško. Po številnih prošnjah se jim je uspelo vrniti v Idrijo. Oktobra 1943 sta se skupaj s sestro v bližnjem Cerknem pridružili partizanom. “Slavica je kot bolničarka najprej delovala že v Cerknem, po bombardiranju tega kraja se je z ranjenci umaknila na eno od domačij v Novakih, sledil je težak novembrski pohod v nemški ofenzivi. Po vrnitvi z Gorenjske ob koncu ofenzive so se odločili za gradnjo partizanske bolnišnice v soteski Pasice,” je povedala Milojka Magajne, vodja Cerkljanskega muzeja, enote Mestnega muzeja Idrija, ki skrbi za Franjo.

Kot je pojasnila, je bila Slavica poslana na tedaj postavljeni zunanji oddelek te bolnišnice pod Cerkljanskim vrhom, kasneje pa je delovala v oddelku bolnišnice v Davči. Tam je do začetka leta 1945 oskrbovala ranjence in občasno sodelovala v kirurški ekipi dr. Franca Derganca. Februarja 1945 so jo poklicali na bolničarski tečaj v centralo bolnišnice Franja v soteski Pasice. Tam je pred koncem vojne noseča doživela zadnjo sovražno ofenzivo, ki je za bolnišnico minila brez žrtev, v začetku maja pa je skupaj z ranjenci odšla v Gorico.