Pravično do kmetov in ranljivih, domače in zdravo za potrošnike

IDRIJA > Bio moke, ekstra deviško oljčno olje, sadje in sorodni domači pridelki so v sredo na idrijski, prej pa na drugih tržnih mestih po regiji vabili kupce v pravično Mojo štacuno. Za prvo tovrstno trgovino socialnega podjetništva v Sloveniji, ki je nastala v partnerstvu ljubljanskega Zavoda Pelikan Karitas, zasebnega lokovškega Potencial Inštituta in idrijske razvojne agencije ICRA, je pol leta izkušenj. Kljub nemajhnim težavam naj bi privedle do večje zadruge.

Pravična in zdrava

Do zadruge z obsežnejšo oskrbo s pridelki domačih kmetov bo treba premagati še veliko težav, sta soglasni Mateja Bizjak (ICRA) in Lilijana Brajlih (Potencial).

Namen, da bi od kmetov odkupovali večje količine zdravih pridelkov in jih prodajali obratom javne prehrane, je takoj padel v vodo. Ni šlo niti v gostilnah. “Hrano za ceno, ki so jo pripravljeni plačati gostinci, vozijo vlačilci iz tujine. So pa za nekoliko dražji nakup domače hrane zainteresirane šole in vrtci, a imamo premalo dobaviteljev, kmetov,” je povedala Bizjakova.

Ker so že dobili 299.619 evrov podpore evropskega socialnega sklada in države (polovico so obvezani zagotoviti sami) in zaposlili prvega ozdravljenega odvisnika in starejšo brezposelno gospo, so trgovino spravili v tek s stojnic po primorskih krajih. V Idriji jim gre dobro, slabše v Novi Gorici in Kobaridu, a se širijo izven regije in tudi šolam in vrtcem so že prodali prve večje količine sadja.

Da brez trdne vpetosti v lokalno okolje in pomoči, tudi pri ozaveščanju, trgovina, ki želi biti pravična do kmetov in ranljivih oseb, ki jih zaposluje, ne more uspeti, sta znova prepričani obe njeni vodji. “Boljša prodaja v Idriji je gotovo rezultat tega, da s svojo pokrito tržnico lokalnih pridelkov občane že vrsto let spodbujamo k uživanju domače, zdrave, pa čeprav nekaj dražje hrane. Ostala okolja v regiji tovrstne tradicije nimajo,” dodaja Bizjakova.

Vabijo kmete v regiji in po državi

Da bi zadostili vsaj povpraševanju šol in vrtcev in sčasoma pritegnili tudi domove upokojencev in bolnišnice, si prizadevajo k prodaji pridelkov pritegniti čim več kmetov. Sedaj sodelujejo z 20 registriranimi pridelovalci, tremi četrtinami iz regije. Potrebovali bi jih nekajkrat več.

Čeprav kmetom pomembno olajšajo pot na trg, manjši pridelovalci običajno nimajo registrirane kmetijske dejavnosti. Ta pa je predpogoj za partnerstvo s štacuno. Dejansko pa, kot ugotavljajo, je viškov pridelkov bore malo. Najbolj izrazit je primanjkljaj ekološko pridelane zelenjave, saj ta najteže konkurira ceneni in slabši uvoženi. Vabijo tudi odjemalce, naj se pridružijo projektu in pomagajo oživljati domače kmetijstvo.

Pravično ceno so “določili” kupci

Ko so kupce sprva vabili, naj sami določijo ceno, ki bo pravično poplačala kmete in štacunarje, so ti mislili, da se šalijo. A je naposled ostalo pri razmerju iz ankete - tri četrtine cene kmetom in četrtina njim. Ker imajo triletno podporo zagotovljeno, bolj kot k iztržku stremijo k uveljavitvi svojih načel pravičnosti med kupci, spreminjanju nakupovalnih in prehranjevalnih navad.

Ker orjejo ledino - v državi deluje le nekaj čez 50 socialnih podjetij - tudi organizacijskih težav nimajo malo.

“V besedah je pri nas vse polno podpore socialnemu podjetništvu, v praksi pa je naša zgodba poskusnih zajcev trda,” je prepričana Brajlihova. “V Franciji imajo ministrstvo za socialno podjetništvo, pri nas pa si ga iz rok v roke podajata gospodarsko in družinsko socialno ministrstvo. Imamo zakon, ne pa tudi podpornega okolja, ki ga ima malo podjetništvo. A bomo vztrajali. Obvezani smo zaposliti dodatne ranljive ljudi, zato bomo pozimi pridno usposabljali in navezovali stike s kmeti,” zagotavlja Bizjakova. Seveda bodo tudi trgovali.

SAŠA DRAGOŠ

Lilijana Brajlih: “V besedah je pri nas vse polno podpore socialnemu podjetništvu, v praksi pa je naša zgodba poskusnih zajcev trda.”