Pretresljivo, a tudi humano med vojno

KOBARID > Kobariški muzej je med letošnjimi mnogimi priložnostnimi razstavami in dogodki uspel urediti svoj status. Ministrstvo za kulturo ga je v skladu z novim zakonom o muzejski mreži septembra vpisalo v razvid muzejev. Pri tem je pomagala kobariška županja Darja Hauptman. Direktor muzeja Jože Šerbec je napovedal številne novosti: “Skupaj z ministrstvom za obrambo smo začrtali program izobraževanja. Vključujemo se v mednarodni projekt Open musem. Madžari v teh dneh prinašajo obsežno gradivo o soški fronti. Pred dnevi smo podpisali pogodbo o gradnji solarne elektrarne na strehi muzeja. Pripravljamo se na stoto obletnico začetka prve svetovne vojne.” Kadrovsko se pomlajajo.

Avtor razstave Poljska bolnišnica 3/15 je Željko Cimprič iz Kobariškega muzeja. Zasnoval jo je na fotografijah, ki jih je med delovanjem v bolnišnici v spominskem albumu zbral zdravnik kirurg, katerega ime žal ni znano. V veliko pomoč je bilo sodelovanje z Dunajskim vojaškim muzejem. “Poljska bolnišnica je 29 mesecev delovala v takrat novi tovarni in žagi v Klavžah pri Podmelcu. Zavetna lokacija je bila idealna, saj so imeli samooskrbo z elektriko, vode je bilo dovolj, železniška postaja je bila tik zraven, prav tako poveljstvo armadnega korpusa,” opisuje Cimprič. Ker so boji potekali visoko v hribih, je bila evakuacija ranjencev zahtevna. Zdravniki so morali biti v pomanjkanju sanitetnega materiala dobri organizatorji. Ranjence so s številkami od ena do tri razdelili med tiste, ki jim ni pomoči, med one, ki bi jih z operacijo lahko rešili, in med lažje ranjene.

Slavnostni govornik dr. Vasja Klavora je s poklicnega zornega kota predstavil zgodovino sanitetne službe v vojni in pri tem povzel besede pisateljaEricha Marie Remarqua, da šele v bolnišnici spoznamo, kaj je vojna. ”Razmerje med ubitimi in ranjenimi je bilo skozi zgodovino vojn podobno. Na enega ubitega so prišli od tri do štirje ranjeni.” Če vemo, da je bilo v prvi svetovni vojni mrtvih več kot devet milijonov vojakov, potem si lahko predstavljamo množico ranjenih. “Do prve svetovne vojne za ranjence niso kaj prida skrbeli, šele po začetku vojne se je sanitetna služba organizirala. V pomoč so bila spoznanja o sepsi, imeli so že eter za omamljanje. Konec 19. stoletja so prvič uporabili rentgen.” Seveda takrat še ni bilo penicilina za preprečevanje okužb.

Razstava je izziv, ki sili k dodatnemu raziskovanju sanitetne službe oziroma srbi za ranjene na soški fronti, so soglašali v Kobariškem muzeju.

NEVA BLAZETIČ