Primorski duhovnik skozi ogenj
Mala dvorana kulturnega doma v Prvačini je v petek prisluhnila dobri uri dolgi predstavitvi knjige Skozi ogenj. V njej duhovnik Stanko Sivec živo piše spomine na temne dni svojega življenja. Dvakrat je kot študent bogoslovja občutil samico.
PRVAČINA > Sivec se je leta 1926 rodil na Livku nad Kobaridom. Zaključil je goriško malo semenišče in se vpisal na ljubljansko bogoslovje. Pred posvetitvijo v duhovnika leta 1955 je bil prvič zaprt v času Informbiroja. Po letu dni se je vrnil domov in nadaljeval študij, nakar je moral še za leto in pol za rešetke oziroma na prisilno delo. “Oblast je z zapiranjem duhovnikov imela dva cilja. Da nas odvrne od naše namere, da stopimo v duhovniški poklic, in da z njimi sodelujemo. Pri meni niso dosegli ne enega ne drugega. Zanimivo je, da sem o svojem prvem zaporu molčal kot grob, a vseeno me je že čez kratek čas doletela še ena takšna preizkušnja,” ponazori avtor, ki je tretjo grenko izkušnjo doživel na služenju vojaškega roka v Kikindi v Vojvodini. “Po mesecu dni je nekdo povedal, da sem bil dvakrat zaprt. Od tistega trenutka naprej sem vojaščino živel v popolni izolaciji.”
Knjiga Skozi ogenj je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. Mirjam Simčič je v imenu založbe povedala: “Sivčevo delo sodi v sklop naše vsakoletne knjižne zbirke s štirimi naslovi. Izdamo jo v mesecu novembru, pred ljubljanskim knjižnim sejmom. Še posebej veseli dejstvo, da se znova vračamo v Prvačino” Pred tremi leti je namreč svoj knjižni prvenec o Goriškem škofu iz Prvačine Alojziju Matiji Zornu spisal domači duhovnik Andrej Vončina.
Z instrumentalnima skladbama sta prireditev popestrili mladi vaščanki. Delo je z opisom zgodovinskega konteksta pospremila zgodovinarka Miroslava Cencič, tudi avtorica spremne besede. Pred polno dvorano je poudarila sporočilo Sivčevega dela: “V knjigi ne išče krivcev za izgubljena leta življenja in ne obsoja. Sporoča, da so primorski duhovniki ves vojni čas stali ob strani svojemu ljudstvu kot branitelji narodnosti. Po vojni pa so bili tudi oni sami deležni iste usode kakor, kot mi rečemo, kranjski duhovniki. Avtor se poglablja tako v posameznika kot družbo. Išče upanje, odpuščanje in tolažbo, vse po vzoru evangelija.”PM
