Pristna spokojnost z dušo
Ko se je Igor Cencič po spletu okoliščin iz mesta preselil na domačijo svojih staršev v Robidišču, je najzahodnejša slovenska vas starih ljudi umirala. Danes je turistično najbolj organizirana v Breginjskem kotu. Ohranja pristno spokojnost in svojstveno energijo sodelovanja. To je njihov način razvoja turizma, ki drugačen kot butični ne more biti.
ROBIDIŠČE>“Ko sem se leta 1998 preselil v Robidišče, je v vasi živelo nekaj ostarelih ljudi, vse je bilo zaraščeno, nepokošeno. Tudi v Logjeh na drugem bregu Nadiže ni bilo veliko bolje,” se spominja Igor Cencič. Iz niča je ustvaril turistično ekološko kmetijo. Še pred desetimi leti je vas obiskovalce sprejela v tišini, danes na prvem koraku naletimo na domačo gostilnico v okviru Cencičeve eko kmetije, ki je odprta od pomladi do jeseni. “Kar nekaj nas grize v turizmu, tudi družina Škvor z obnovljeno domačijo s ponudbo turističnih postelj. Vas oživlja, žal pa še vedno nimamo mlade družine. Morda se bo v prihodnosti kdo vendarle ojunačil, saj postaja tukaj bolj dinamično,” upata Igor in njegova partnerka Pavla.
Po popravljeni cesti je dostop dober, a ker je ozka, postaja zaradi povečanega prometa že nevarna. Pozimi jo plužijo. S komunalno in telekomunikacijsko infrastrukturo pa so še v nekdanjih časih. Pri tej nalogi brez občinske in državne pomoči ne bo šlo.
Od ovčjega sira do mila
Na Cencičevi ekološki kmetiji s 85 ovcami, 35 kozami in petimi konji ne ponujajo le ovčjega sira, ovčjega in kozjega jogurta. Kot posebnost med redkimi delajo milo iz ovčjega in kozjega mleka, ki zaradi vsebnosti maščobe kože ne izsuši. Dodajajo mu domače dehteče rožice, tudi šipek. “Letos smo z velikim odzivom organizirali delavnico o izdelovanju naravnih mil, ki bo postala tradicionalna,” načrtujeta Igor in Pavla. “Razmišljam o dodatni ponudbi trekingov s konji. V obnovljeni domačiji sem uredil tri sobe za goste. Prodajamo sir in mlečne izdelke. Imamo dovolj za tukajšnje skromno in umirjeno življenje,” je po dolgoletnem trdem garanju zadovoljen Igor, ki poleti ponuja zaposlitev vsaj štirim ljudem.
Prepih skozi odprto mejo
Robidišče po odprtju meje ni več stisnjeno v brezizhodni žep. Postalo je prepišni prehod proti Italiji oziroma Benečiji s Faedisom, Čenebolo in 25 kilometrov oddaljenim Čedadom. Prek meje mnogi kolesarijo.
”Čeprav je bilo prehajanje zaprte meje nevarno, domačini nismo prekinili stikov s prijatelji in sorodniki v Italiji. Skrivoma smo hodili po starih stezah in poteh, ki jih zdaj obnavljamo. Rad sodelujem, saj sem med redkimi, ki še vedo, kje so,” nam je pred črno kuhinjo sredi vasi pripovedoval Rudi Cencič. Poti bodo opremili s smerokazi. Veseli se poletnega življenja na vasi, s prijatelji rad stopi do gostilne, da malo pomodrujejo. “Pozimi, ko je tu bolj pusto, nam kar dolgcaj rata,” ni navdušen nad samoto. Jeseni bo skupaj s sorodniki začel obnavljati hišo. ”Zgledi vlečejo,” ugotavlja.
“Tu seva posebna energija”
Med zgledi je družina Škvor z Vido in Dantejem ter sinom Simonom s partnerko Stašo Mesec. Škvorova sta lično obnovila Dantejevo domačijo in v njej uredila apartma in sobo. Po izobrazbi geografa Simon in Staša pa turistično ponudbo urejata v nekdanjem velikem hlevu, kjer en prostor namenjata galeriji. Mlada dva sicer ne živita v Robidišču, se pa tja vračata vsak konec tedna in kot razgledana izobraženca z veliko kontakti aktivno sooblikujeta vaško turistično podobo.
“Tudi to, da smo se spravili skupaj in zaustavili vaško hiranje, dokazuje, da je tu prisotna posebna energija,” se razneži nekdanja učiteljica Vida, ki je tudi predsednica KD Stol, pod okriljem katerega deluje sekcija Ohranimo Robidišče. “Počasi smo začeli že leta 1996 s prvimi mednarodnimi študentskimi tabori, ki so urejali vas,” se spominja.
Ohraniti želijo pristnost vasi z dušo in energijo
V Robidišču so že prav “specializirani” za razne delovne in ustvarjalne tabore z udeleženci z vsega sveta. Letos je Cencičeva eko kmetija gostila mednarodni delovni tabor. Čistili so razraščeno robidovje. Vidni so rezultati tabora Stonewood z delavnicami za študente, ki se učijo obdelovanja kamna in lesa. Lesarska skupina je obnovila lesene predmete v črni kuhinji, kamnarji so izdelali prvo klop za vaščane, ki bo na prihodnjih delavnicah “dobila mlade”. Tabor je imel sedež pri Škvorovih, saj je dr. Staša Mesec gonilna sila sekcije Ohranimo Robidišče.
Vida Škvor povzema skupno razmišljanje o turistični prihodnosti: “Želimo tak turizem, ki bi omogočil preživetje, hkrati pa vas ohranil avtentično s prepoznavno dušo in energijo. Če bomo zapravili spokojnost, smo opleli. Ljudje zaradi nje prihajajo k nam. Tretja generacija v okviru sekcije poudarja pomen sodelovanja in strpnosti, ki sta naši vrednosti.”
V vasi zdaj stalno ali ob koncih tedna “živi” 14 hiš. “Tu nas je zdaj že od 20 do 30 stalnih prebivalcev in takih, ki redno prihajajo,” je na novo podobo vasi ponosna Škvorova.
V Kotu se turistično organizirajo
“Pred petnajstimi leti smo začeli iz nič, saj ni bilo turistične tradicije. S turizmom so se sprva ukvarjala le društva, postopno smo se posamezniki odločili za prve korake in danes je Breginjski kot prepoznano območje za preživljanje prostega časa in dopustov,” ugotavlja predsednik Razvojnega društva Breginjski kot Pavel Tonkli.
Daleč največji korak je naredil kamp Nadiža iz Podbele, ki je lani zabeležil 26.000 nočitev. V nekaj letih so zasebniki uredili 65 turističnih postelj. Tudi po raznolikosti ponudbe napredujejo. Hrbtenica destinacije ostaja Nadiža, zato bodo v prihodnje vse sile usmerili v ohranjanje njene čistosti, tudi z gradnjo čistilne naprave v Breginju.
Tonkli skupaj z domačini razmišlja, da Breginjski kot z Nadižo pravzaprav ni Posočje. “Naše kraje bi v okviru Posočja morali tržiti kot posebno, svojstveno destinacijo, ki naj bi prek meje segala do Tera.” Turistični ponudniki so spomladi na skupnem sestanku sklenili, da se bodo tesno povezali in se skupaj trudili pri urejanju že obstoječe ponudbe in snovanju novosti.
NEVA BLAZETIČ
