Punt je upor proti zlorabi oblasti
V času tolminskega punta pred 300 leti so se fantje in možje s petelinjimi peresi za klobuki skrivaj zbirali za puntarski pohod, današnji protestniki imajo v rokah transparente. Tudi na včerajšnji osrednji prireditvi v spomin na upor leta 1713, niso manjkali v športni dvorani šolskega centra. Puntarska zgodovina, skupaj z upanjem in ponovnim spoštovanjem pozitivnih vrednot, kažejo pot iz krize, je bilo glavno sporočilo slavnostnega govornika, predsednika republike Boruta Pahorja.
TOLMIN > Protestniki, med katerimi so bili tudi domačini, so s transparenti z napisi Naredimo si to deželo spet našo, Ne damo svojih glav, Banda lopovska, Včeraj grofje - danes vlada ter z znamenito Puntarsko, ki poje “le vkup, le vkup uboga gmajna”, nekoliko spremenili scenarij prireditve. Predsednika republike Boruta Pahorja niso uspeli zmesti, poželi pa so glasen aplavz občinstva.
Spoštovani uporniki ...
Ko je njihova pesem utihnila, jih je predsednik nagovoril s “spoštovani uporniki” in nadaljeval: “Čeprav je bil punt surovo zadušen, je z reformami Marije Terezije in Jožefa II kmet vsaj malo laže zaživel. Zgodovina človeštva je preplet izkoriščanja in osvobajanja. Ko je družba vržena z moralnih tečajev, je edina pot naprej več svobode in več pravičnosti.” Ker se ljudje počutijo ogoljufani, jezni, nemočni, je po Pahorjevem mnenju ključna pravična porazdelitev bremena krize. “Ne gre zgolj za sprejemanje paketov finančnih, gospodarskih ukrepov, še prej moramo urediti pravno državo. Plemenitost in solidarnost bosta premagali ozkosrčnost in krivičnost. Upanje je prvi pogoj, da se v nas zbudijo odlične značajske lastnosti,” je prepričan predsednik države.
Skupni imenovalec - zloraba oblasti
Po mnenju tolminskega župana Uroša Brežana je zloraba oblasti skupni imenovalec takratnih in današnjih časov: “Razlika pa je v tem, da so nam predniki, od puntarjev, tigrovcev, partizanov in osamosvojiteljev izborili možnost, da izberemo predstavnike, ki oblasti ne bodo izkoriščali za polnjenje svojih žepov.”
Slovesnost po scenariju Zdravka Duše in pod režisersko taktirko Marjana Bevka je s številnimi nastopajočimi žela bučne aplavze polne dvorane.
To je bila s petjem združenih tolminskih zborov podprta pripoved o ljudstvu, ki je vzelo pravico v svoje roke. Občinstvo je popeljala v 17. stoletje, ki je bilo z novimi davki na meso, vino in pijače, s slabimi letinami, živinsko kugo in preobilnim deževjem pretrdo za kmete. Za nameček je izterjavo prevzel kruti Jakob Bandelj, ki je še sebi polnil žepe. Ko so zazveneli mengorski zvonovi in za njimi vsi okoliški, se je začel zadnji in največji punt, ki je bil hkrati upor proti državnim organom.
27. marca leta 1713 se je 500 Tolmincev odpravilo v Gorico, da iz zapora rešijo štiri kmete, naslednji dan jih je bilo že 5000. Potem se je upor samo še širil do Tržaškega in Krasa, vseskozi pa so mu načelovali tolminski organizatorji. “Nabrusimo kose....v boj za svobodno življenje...ker sicer nas čakata sužnost, trpljenje. Za nas več izbire druge ni”, je donela pesem združenih tolminskih pevskih zborov. Fevdalci in glavarji so v strahu za življenja in privilegije poklicali na pomoč konjenike nemške pehote in graničarje, ki so punt zadušili.
Krvava rihta
Sledila je krvava rihta. Ko je Bogdana Herman s pretresljivo pesmijo prosila ribo Faroniko, naj zavoljo otrok ne uniči sveta, so po dvorani odmevale ganljive besede o trpljenju mučencev. Usmrtili so enajst puntarjev, večino so razčetverili. A puntarji so dobro vedeli: “Kdor za svobodo in svoj rod umira, gradove vse in ječe vse podira.”
Da tudi danes ni vse tako, kot bi morali biti, sta na svojstven, duhovit način v zaključni točki povedala člana dua Bakalina. Ko sta se spravila na “kravatarje”, ki ne dušijo le kmečkega stanu, temveč s svojo razpredeno birokracijo mučijo vse ljudi v Evropi, so ploskanje in vzkliki iz dvorane očitno pokazali, da sta zadela v črno.
NEVA BLAZETIČ
