Robidišče postaja meka za kolesarjenje
Robidišče je še pred dvema desetletjema veljalo za šolski primer izumirajoče vasi, danes ponuja 40 turističnih postelj, ki pa jih bo še več. Vas postaja meka za kolesarje. Pred dnevi je vrata v “zeleni kolesarski dom” odprl Robidišče trail center, ki bo s kolesarskimi gosti podaljševal turistično sezono s polnjenjem turističnih postelj.
ROBIDIŠČE > “Ko sem se leta 1998 iz Nove Gorice preselil v Robidišče, je v vasi živelo nekaj ostarelih ljudi, vse je bilo zaraščeno, nepokošeno,” se spominja začetnik turizma v vasi Igor Cencič. Iz nič je ustvaril turistično ekološko kmetijo, ki je daleč naokoli znana po okusni hrani s specialiteto jagnjetino. Še pred desetimi leti je vas obiskovalce sprejela v tišini, zdaj na prvem koraku naletimo na domačo gostilnico v okviru Cencičeve eko kmetije, ki je odprta od pomladi do jeseni. Pred 13 leti so na svoji domačiji turistične postelje začeli oddajati Škvorovi. Velik turistični preskok se obeta z ustanovitvijo Robidišče trail centra, ki sta ga v dogovoru z agrarno skupnostjo Logje Robidišče zasnovala znani novinar Miha Šalehar, ki je s partnerko Nejo od Cenčiča kupil in obnovil objekt z 20 turističnimi posteljami, ter Marko Mac Šimenc, ki se s svojim podjetjem Bikegalaxy profesionalno ukvarja z urejanjem legalnih MTB kolesarskih poti in trženjem vodenih skupinskih tur.
“Pometli” so stezi Napoleon in Logje
Dve stezi, ki se z Lubja pri Robidišču spuščata proti dolini Nadiže, so že uredili oziroma, kot pravi Šimenc, so jih že pometli. “Že pred časom smo gorski kolesarji zaznali velik potencial tega območja. Dogovor z agrarno skupnostjo o uporabi zemljišča je osnova za legalno urejanje poti. V Robidišču je nastal eden redkih legalnih gorsko kolesarskih centrov. Nekaj podobnega sem uredil v Kranjski Gori, delamo po Sloveniji in tudi na Hrvaškem. Ponudba bo namenjena vsem kolesarjem, ne le najbolj izurjenim. Postopoma bomo vključevali izlete po makadamskih poteh, ki jih tu ne zmanjka. Povezali se bomo z zainteresiranimi v Benečiji, glede na to, da je meja z Italijo, ki je ni več zaznati, le korak proč. Poti vodijo proti Prosidu, Faedisu, Špetru vse do Furlanske nižine,” kolesarske možnosti našteva Šimenc. Prvi dve stezi sta dolgi vsaka po tri kilometre. Dve novi so že začrtali, kmalu jih bodo začeli urejati. Kot pravita Miha in Marko, z občutkom čistijo stare, obstoječe poti, ki so se zaraščale.
Najzahodnejša slovenska vas
Robidišče leži na široki terasi, ki je severno, zahodno in južno obdano z državno mejo. Meji na Beneško Slovenijo. S svojo odmaknjeno lego na desnem bregu reke Nadiže, predstavlja enega redkih živih spomenikov, ki vzbuja v ljudeh občudovanje, nostalgijo in jih nikoli ne pusti ravnodušne.
Hobi postaja posel
“Novinarsko delo bom prilagodil novemu izzivu, ki mi je pisan na kožo. Doslej je bilo gorsko kolesarjenje moj hobi, zdaj ga profesionalno nadgrajujem. Delamo z velikim zanosom ob upoštevanju lokalnega izročila,” se izziva veseli Miha. Poti čistijo brez strojev, delajo s prijatelji. Skupine kolesarjev že prihajajo, med drugim celo iz Brazilije, Španije, Rusije. Sčasoma bodo ponudili zemljevid legalnih poti, ki jih bodo tudi označili, da se bodo kolesarji nanje lahko podali brez vodnikov. Kot poudarjata Miha in Marko, ki ju je ljubezen do kolesarjenja povezala že pred leti, bosta prispevala k podaljšanju turistične sezone v Robidišču. Najbolj ugoden čas za kolesarjenje je namreč spomladi in jeseni. Miha in Neja sta kolesarjem prijazen družinski hotelček začela oddajati prav pred dnevi. “Sva še novinca, toda verjamem, da se bova s pomočjo dobrih znancev, ki turizem obvladajo, hitro ujela,“ je prepričan Miha. Pri hotelu smo srečali gostjo Ano, ki je tudi kolesarka, toda še bolj jo navdušuje to, da se je v Robidišču možno povsem odklopiti od stresnega vsakdana. “Nadiža je čarobna, prehodila jo bom do izvira in navzdol. Upam, da bodo domačini znali usklajevati turizem z zmogljivostjo okolja, da ne bi prišlo do prevelike gneče.”
Naveza dobrih prijateljev
V Robidišču je nastala naveza prijateljev, ki vsak po svojih močeh ustvarjajo turistične zgodbe in sodelujejo. Simon Škvor skupaj s partnerko Stašo Mesec nadaljuje družinsko turistično zgodbo. Veselita se in podpirata kolesarske načrte, ki že privabljajo dodatne goste. Simon je sicer direktor kobariške občinske uprave, Staša se med drugim s turizmom ukvarja tudi profesionalno kot svetovalka, kar pomeni, da sta še kako dobro strokovno podkovana. Predvsem pa izžarevata prijazno karizmo, ki privablja stalne goste. “Robidišče je bilo celo v geografskih učbenikih omenjano kot šolski primer izumirajoče vasi. Domačini niso čakali projektov od drugod, sami so se lotili in že dolgo tudi sodelujem v tej zgodbi,” pripoveduje Staša, ki s Simonom in tremi otroki sicer živi v Logatcu, poleti in tudi sicer med vikendi pa večinoma v Robidišču. Simon dodaja: “Starši so začeli z enim apartmajem v naši družinski hiši. Apartmaje trenutno oddajamo v dveh hišah. S turističnim razcvetom v dolini Soče in Nadiže je tudi Robidišče postalo sestavni del te zgodbe. Vse večje povpraševanje nas je navedlo k nakupu in preurejanju še enega objekta, v katerem načrtujemo tri apartmaje. Obnova poteka pod strogim očesom zavoda za kulturno dediščino.” S Stašo tradicijo vasi prepleta s turistično ponudbo. Zadovoljna sta, da se pridružuje Miha z družino.
Staša Mesecponudnica turističnih namestitev
“Robidišče je bilo celo v geografskih učbenikih omenjano kot šolski primer izumirajoče vasi. Domačini niso čakali projektov od drugod, sami so se lotili in že dolgo tudi sodelujem v tej zgodbi,”
Ko smo jih obiskali, so v enem od apartmajev gostili družino iz Nemčije. “Že dolgo smo načrtovali obisk v Sloveniji, zanimali smo se za Kobarid, ko pa sem na internetu prebrala zgodbo o Škvorovih in njihovi ponudbi, smo pristali v Robidišču. Razgledujemo se okoli, večinoma pa smo kar tukaj, ker je vas z odprtimi ljudmi nekaj posebnega. Nadiža je čarobna, pri Igorju jemo najbolj okusno hrano,” sta navdušena Helena Večerova in RüdigerDommrose z dvema hčerama.
Turistična kmetija skrbi za kulturno krajino
Starosta robidiškega turizma Igor Cencič se je lani upokojil in ker nima zaledja v družini, zmanjšuje dejavnost. Ohranja gostilno, objekt s turističnimi sobami je prodal Mihi. Prodal je tudi čredo 120 ovac. “Hčerka z družino se v Robidišču na kmetiji in turizmu ne vidi, zato krčim dejavnost. Ker ne delamo več ovčjega sira, ga kupujem pri drugih sirarjih, prav tako jagnjetino. Vse je domače. Ker ovc ni več, se s kmetom iz doline dogovarjamo, da bi v Robidišču pasel čredo 90 telic oziroma krav dojilj, kar bi ohranjalo kulturno krajino in še za obiskovalce bi bilo zanimivo. V gostilni pomagata dve gospe iz Italije, imam srečo, da sem dobil zelo dobro kuharico. Veliko gostov prihaja iz italijanske smeri,” je zadovoljen. Tudi njega veseli, da bosta Marko in Miha pritegnila kolesarske goste, ki so okolju prijazni in spoštujejo naravo, veseli ga živžav v nekoč razpadajoči vasi. Kot pravi, sta eno hišo kupila zakonca, ki sta prišla celo iz Los Angelesa, eno pa Italijani. Žal še veliko hiš razpada.
