Rumiz navdušil v Kobaridu
Stoletnico preboja pri Kobaridu so na tradicionalnem dnevu odprtih vrat Kobariškega muzeja pospremili z razstavo Kobarid- Karfreit- - Caporetto o 12. soški bitki, ki temelji na pričevanjih udeležencev. Z željo preseganja konfliktov so za govornika povabili Paola Rumiza, pisatelja iz Trsta, ki je v soboto navdušil z osebnim literarnim pogledom na prvo svetovno vojno in pomen muzeja.
KOBARID > S čustvenim literarnim nagovorom je novinar in pisatelj Paolo Rumiz na podlagi svojih izkušenj s popotovanj po ostalinah front iz prve svetovne vojne delil svoje spoznanje: mora nas biti strah vojn, ker zgolj strah odvrača od novih vojn.
Povabilo širokega duha
“Odločitev, da ste v Kobarid povabili Italijana za slavnostnega govornika ob 100-letnici najbolj razburljivega italijanskega vojaškega poraza, ki se je zgodil prav na teh bregovih v groznem letu 1917, lahko razumemo na dva nasprotna načina: to je lahko past ali pa pogumno dejanje fair playa. Zame, ki poznam vsebino univerzalne etike, 'pietas' bi rekli Latinci, značilne za ta Kobariški muzej, in naravnanost ljudi, ki so ga zasnovali in ga vodijo, ni dvomov: vaše povabilo je znamenje velike vljudnosti in obenem velike odprtosti v evropskem smislu.”
V torek ob 16. uri vabijo pred Kobariški muzej in Fundacijo Poti miru na zaključek spominskega teka Budimpešta-Kobarid in pohoda po poteh 12. Šlezijske divizije iz Tolmina do Kobarida. Pripravili bodo kratko spominsko slovesnost. Dan bodo zaključili z mašo in koncertom slovenskih in italijanskih pevcev v cerkvi sv. Antona pri italijanski kostnici.
Kot pravi, je Tržačan in pankrt meje: “Ded po materi se je vojskoval v avstro-ogrski vojski in moj oče, Furlan po rodu, je bil častnik italijanske vojske v drugi svetovni vojni. Tako da pri nas doma, ko je bil govor o vojni in je kdo rekel 'naši', ni bilo nikoli jasno, ali je šlo za Italijane ali Avstrijce.”
Že kot otrok se je trudil razumeti svoje zapletene korenine. Leta in leta je hodil po krajih med Redipuljo in majhnimi pokopališči, ki jih je Črni križ upravljal na Krasu: “In to z edino željo, da bi vzpostavil posthumno premirje med padlimi iz nasprotujočih si okopov. In da bi pripovedoval o tragediji, ki je zlomila vse nas, brez izjeme, začenši z letom 1914. To je bil samomor Evrope.”
Proti ksenofobiji z izkustvom lakote in žeje
Rumiz je kritičen do Evrope: “Evropa se vrača h ksenofobijam, žičnim oviram in mejam. Pomislil sem, da je za rešitev Evrope potrebno podoživeti spomin na prvo svetovno vojno na tak način, da ljudje začutijo muko hoje v hribe s težkim nahrbtnikom, brez hrane in vode.”
Kobariški muzej je z avtorjem razstave Željkom Cimpričem ponovno približal trpljenje udeležencev na fronti. V prostorih Fundacije Poti miru pa je istočasno o preboju pri Kobaridu slikovito pripovedoval avtor Marko Štepec, ki je, tako kot Cimprič, odstiral človeško plat morije, ki se ne sme ponoviti.
NEVA BLAZETIČ
