Danijela in Anton Vidmar danes praznujeta 75 let poroke

“Lepo vreme je bilo, najprej smo imeli mašo v cerkvi na Otlici in potem smo imeli pri nas doma v Udamovcu, na Otlici nad cerkvijo, ohcet. Trideset ljudi je bilo,” se je ob našem obisku spomnila poročnega dne Danijela Vidmar. To je bilo natanko pred 75. leti, ko je ženin Anton štel 30, nevesta Danijela pa 22 let. “Nikoli si nisva mislila, da bova dočakala tak jubilej,” je povedala Danijela.

Spomini privrejo na dan

“Veste, ko sem prišel domov iz vojske, so bila že vsa dekleta iz mojega letnika poročena, pa sem moral iskati eno mlajšo,” je hudomušno povedal Anton. In z nami delil spomine na služenje vojske in skoraj sedem let let življenja daleč od doma.

“Januarja 1941 so me vpoklicali k vojakom, v italijansko kraljevo vojsko, takrat še nisem imel 20 let. Javiti sem se moral v Gorici in takrat sem šel prvič dlje od Ajdovščine in še z vlakom sem se peljal. V Gorici so mi takoj dali čin desetarja in ukazali, da grem s četo vojakov v kasarno v Ceseno. Tam so nas skoraj eno leto urili, od tam smo šli na Sicilijo in nato z letali v Libijo. V vsako letalo je šlo po 30 vojakov, čez morje je šlo naenkrat po 12 letal,” so spomini privreli na dan.

Danijela in Anton Vidmar z Otlice danes praznujeta 75 let poroke.

Foto: Alenka Tratnik

V Libiji so ga skupaj s številnimi drugimi zajeli zavezniški vojaki. “Imel sem srečo, da so nas zajeli Angleži, bili smo v delovnem taborišču, ampak z nami so ravnali precej drugače kot s fašisti. Kasneje so nas premestili v Južno Afriko, v Johanesburg. Tam sem prišel k bogati angleški družini, ampak so bili pošteni in dobri ljudje. Ni mi bilo hudega. Živeli so zunaj mesta in so imeli nekaj sadnega drevja, tako da sem pomagal pri delu. Gospodinjo sem spremljal po nakupih, vsak teden so nas peljali v mesto, šli smo v kino. Tam sem se dobro počutil in gospodar je hotel, da ostanem kar pri njih. Domov sem se vrnil leta 1947, z angleško družino pa smo še nekaj let ostali v stikih,” je Anton nanizal spomine.

Kljub visoki starosti, februarja je dopolnil 105 let, je povedal, kdaj mu je Danijela pritegnila poglede: “Bilo je na enem sestanku mladine v vasi, potem sva se srečevala še pri maši. Takrat je bilo drugače kot danes,” se je nasmehnil, več pa ni povedal.

Skupaj sta šla skozi težke čase

“On je bil iz Čibejevca, jaz pa iz Udamovca. Oba sva bila iz velikih družin. Pri nas je bilo 14 otrok, pri njih je bilo 11 otrok, a so trije umrli že majhni. Ko sem prišla v Čibejevc, je bilo pri hiši še pet otrok, v skromni hišici smo imeli dve sobici. Težko je bilo. Imeli smo eno kravico in nekaj kokoši, zemlje ni bilo veliko, tako da smo hodili po seno v Zadlog in na Vojsko. Sosedje so imeli ovce in pri njih sem vzela ovčjo runo in celo zimo predla volno. Prodajat sem jo nosila v Dolino, da sem lahko kupila koruzo. Zrnje sem nesla mlet v ajdovski mlin, da smo imeli zdrob za polento in moko,” je Danijela opisala težke čase. Po poroki je ostala doma in skrbela za družino, medtem ko se je Anton priučil za različne poklice, od minerskega do popravil ostrešij.

“Delo je bilo težko, plače so bile slabe, tako da se ni zapravljalo. Še kolesa si nisem mogel kupiti. Na morje nisva šla nikoli, vse, kar sem zaslužil, je šlo za to, da je bila družina preskrbljena. Ni bilo enostavno, ampak smo potrpeli. Sovraštva pa ni bilo nikoli,” je dodal Anton. V zakonu se jima je rodilo pet otrok, danes ju razveseljuje 14 vnukov in 14 pravnukov.

Kljub temu, da jima zdravje peša, ohranjata optimizem in posebej poudarjata, da sta vesela, da sta doma, v dobrih rokah sina Andreja in njegove žene Katice, ki zadnja leta skrbi zanju. •