Salonit ostaja velikan ob Soči
Salonit v svojem devetdesetem letu ostaja velikan ob Soči. Sicer ne več z armado zaposlenih, pač pa - v razmerah, ki močno tepejo gradbeništvo - s svojo proizvodnjo cementa in izdelkov. Salonitove generacije bodo častitljiv jubilej praznovale v petek.
ŠMARTNO> Salonitov jubilej, ki so ga ljudje iz vodstva družbe predstavili včeraj v njegovi hiši v Šmartnem, je najmanj dvojni: ob 90. obletnici odprtja tovarne se spominjajo tudi 15. obletnice zadnje v Anhovem izdelane azbestno cementne plošče in s tem dokončnega slovesa od vražjega azbesta.
Salonitova skupina desetih družb zaposluje 720 delavcev, matična družba pa 185. Večinski, 94,6-odstotni lastnik, je družba Intercement v stoodstotni lasti avstrijskega vlagatelja.
Današnji Salonit je začel nastajati v začetku 20. stoletja. Domačin, zidarski mojster Ivan Nibrant, je pri kuhi apna odkril neznani sivi prah, za katerega se je potem izkazalo, da je izvrstna surovina za cement. Priložnost je izkoristil splitski podjetnik Emil Stock (znan tudi kot proizvajalec alkoholnih pijač) in postavil ob Soči v Anhovem tovarno Cementi Isonzo. 2. maja 1921 so zakurili prve štiri peči, ki so dajale po 160 ton cementa na dan.
Preživeti v krizi gradbeništva
Predsednik uprave družbe Salonit Jože Funda je spomnil še na vrsto pomembnih prelomnic v zgodovini tovarne, ki je 1947. leta po priključitvi Primorske postala last takrat jugoslovanske države. 1961. leta je doživela prvo večjo modernizacijo - stare Dietzschejeve peči so zamenjali z rotacijskimi.
Zmogle so dnevno proizvodnjo 350 ton klinkerja, iz katerega je nastajal najkakovostnejši cement v Jugoslaviji. Izjemen dosežek v tistem času je pomenila postavitev nove cementarne v letu 1977 z dnevno proizvodnjo 2000 ton klinkerja. Gradili so jo z denarjem nekakšnega konzorcija Salonita s slovenskimi gradbeniki, trgovci in bankami.
Nad Salonitom visi prekletstvo azbesta. Družba plačuje 40 odstotkov odškodnin obolelim za azbestozo, preostalo prispeva država.
Anhovska tovarna danes zmore dnevno proizvodnjo 3500 ton klinkerja oziroma 4000 ton cementa. Preživeti v tako težkih časih za gradbeništvo seveda ni enostavno. Na trg prihaja cement od vsepovsod, tudi iz držav, ki niso zavezane kjotskemu protokolu in njihovi proizvajalci ne plačujejo okoljskih dajatev, opozarja Jože Funda. Salonit precej izvozi v tujino, prava rešitev pa bo oživitev slovenskega gradbeništva, kjer bi morala svojo vlogo odigrati država, dodaja. Gradbeniki računajo predvsem na oživitev vlaganj v ceste, železnico in energetiko.
Razvoj tudi v težkih časih
Salonit je očitno uspešno prestal slovo azbesta, ki so ga v gradbenih izdelkih nadomestili z drugimi materiali. Leta 2009 se je zaključil petletni ciklus intenzivnih vlaganj v posodobitev proizvodnje cementa, v energetsko učinkovitost in za zmanjšanje vplivov na okolje.
Ob cementu so načrti usmerjeni v razvoj hidravličnih in specialnih veziv, apna, mineralnih surovin, agregatov betonov in podobnih materialov. Ob tem v okviru projekta INPRIME v sodelovanju Salonita, Hidrie, ajdovskega Primorja in Iskre Avtoelektrike nastaja razvojni center, ki bo združeval znanje vrhunskih strokovnjakov. Projekt je vreden šest milijonov evrov in Salonitov delež v njem pomeni nadaljevanje vlaganj v zadnjih petih letih, ki dosegajo 200 milijonov evrov.
DAVORIN KORON
