Slovenski Kairo
Desetletja niso prekrila slovenskih sledov v palači na ulici Rue el Haras v Kairu. Slovenske knjige s pripombami in posvetili, podobice in pisma, ki jih hranijo šolske sestre v egiptovski prestolnici, so zunanji, materialni izraz duha aleksandrink, ki še veje po sobanah stavbe. Društvo za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink je z dokumentiranjem gradiva v Kairu zaokrožilo raziskovalni niz.
PRVAČINA, KAIRO > S postavitvijo spominske plošče na vrtu doma tržaških šolskih sester v Aleksandriji se je pred sedmimi leti znova odprl prehod med Egiptom in Vipavsko dolino. V preteklih letih so Dejana Baša, Tina Mihelj, Daša Koprivec in Neva Leban pozabi iztrgale podatke o Slovenkah in Slovencih, pokopanih na kairskem in aleksandrijskem pokopališču ter vpisanih v matične knjige katoliških župnij: sv. Katarine v Aleksandriji in sv. Jožefa v prestolnici.
Azilo kot drugi dom
Slovenske izseljenke v Egiptu so se od začetka prejšnjega stoletja zbirale okrog šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, ki so čez Sredozemsko morje prišle prav z namenom pomagati slovenskim ženam in dekletom ter njihovim otrokom. Hiši sester v Aleksandriji in Kairu, ki so jima aleksandrinke rekle “azilo”, sta bili središči verskega, pa tudi družabnega in kulturnega življenja.
Kustosinja Goriškega muzeja Inga Miklavčič Brezigar, avtorica prve razstave o aleksandrinkah in kasnejše postavitve Skriti obrazi Aleksandrije, je aleksandrijski “azilo” pregledala že leta 2008 in izsledke vključila v omenjeno razstavo. Bogata knjižnica slovenskih del, fotografije in dokumentacija, najdeni v stavbi, so bistveno obogatili vedenje in znanje o aleksandrinkah.
V vrvežu prestolnice
Podobno vlogo kot aleksandrijska je imela tudi kairska hiša. “Zavod šolskih sester je postal moje kairsko zatočišče. Tja smo radi zahajali vsi Slovenci, saj so bile sestre sijajne žene odprtih src. Če si zahajal k njim, se nisi mogel zgubiti v vrvežu nevarne prestolnice. Bedele so nad nami in poskrbele, da smo živeli dostojno pošteno življenje,” v svojih spominih piše aleksandrinka Lidija Susič iz Bukovice.
“Hiša je ohranila nespremenjeno zunanjost, notranje stopnišče in osnovno razporeditev prostorov, s kuhinjo in jedilnico v pritličju, salonom v dveh nadstropjih ter s pralnico in sobami za hišno osebje ter veliko teraso v zgornjem nadstropju,” ugotavlja Brezigarjeva: “Sestre ohranjajo slovenski duh v hiši, ki je urejena po evropskih standardih, v salonu je še nekaj slik Josipa Primožiča, na čas, ko so se v hiši zbirale aleksandrinke, pa spominja še knjižnica, ki je trenutno v zaprti omari v salonu.”
Kam vodi pot
Brezigarjeva je ob pomoči predsednice Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink Darinke Kozinc pregledala in dokumentirala knjižnico: “S tem smo zaokrožili evidentiranje sledov slovenskih aleksandrink v Egiptu.” To pa ne pomeni, da je delo zaključeno. Najpomembnejši raziskovalni cilj v prihodnje je popisati izseljenke v deželo faraonov s Primorske in drugih delov Slovenije - pot zato najbrž vodi v arhive v Rimu in na Dunaju.
VESNA HUMAR
