Slovo zavoda Nikolaj Pirnat

IDRIJA> Agonija Centra za izobraževanje in usposabljanje (CIUP) otrok s posebnimi potrebami se je začela leta 2004, ko se je iz njega izločil Varstveno delovni center in pod okriljem ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v mestu zgradil sodobno stavbo. CIUP in otrokom s posebnimi potrebami, v pristojnosti ministrstva za šolstvo, pa je ostala ogromna, potratna samostanska stavba.

V minulih desetletjih so v njej organizirali dijaški dom, ki pa je ostal brez dijakov in ga je pozimi ministrstvo za šolstvo ukinilo. To je naznanilo ukinitev celotnega zavoda.

Obeta se šest presežnih delavcev

Pred leti, ko so v Idriji delovale tri srednje šole, je dijaški dom polnilo do 300 dijakov, z minulim šolskim letom sta se iz njega poslovila poslednja v njem nastanjena gimnazijca. Ker se je v šoli zmanjševalo tudi število otrok s posebnimi potrebami (letos sedem) in je zavod zaposloval 17 delavcev, sta ustanoviteljici - občina in država - vse pogosteje pogledovali k racionalizaciji in se to pomlad odločili za ukinitev zavoda.

Svet občine je na zadnji seji odločil, da izobraževanje otrok s posebnimi potrebami pripoji kot podružnično šolo k OŠ Idrija.

V njej bo dobilo zaposlitev osem za to delo usposobljenih pedagogov Tržni del zavoda - samski dom in mladinski hotel, ki sta postopoma nadomeščala dijaški dom, so pripojili k Centru idrijske dediščine. Ta bo za to dejavnost prevzel tri delavce, šest pa jih bo ostalo brez zaposlitve.

Problem potratne stavbne ostaja

Če je organizacijska agonija CIUP rešena, pa na občinskih plečih ostaja problem prevelike, zastarele in potratne stavbe. Otroci s posebnimi potrebami se ne bodo selili, pač pa bodo šolanje nadaljevali v njej.

Prvotni samostan, skoraj dve desetletji zapreden v denacionalizacijski vozel, je bil naposled pred tremi leti vrnjen v last občini in državi.

Vodstvo CIUP ga je s pomočjo občine, predvsem pa tržne dejavnosti (lani je denimo ta pomenila četrtino od skupnih 527.000 evrov prihodkov) sproti krpalo.

Bodoče vzdrževanje in pokrivanje megalomanskih stroškov potratnega ogrevanja ostaja problematično. Občina, ki naj bi stavbo v celoti prevzela v svojo last in državi v nadomestilo za njen del zagotovila del svojih šolskih prostorov, ki jih zaseda gimnazija, turistične zmogljivosti seveda potrebuje. A minulo sredo denimo v domu ni bila zasedena niti ena postelja mladinskega hotela. Da bo tega lahko tržila, bo morala bivši samostan povsem prenoviti. Kdaj bo to zmogla, pa vodstvo občine še ne ve.

SAŠA DRAGOŠ