Soče niso odkrili Bovčani

PLUŽNA > Ted dni so se na pobudo Solkanca Albina Špacala v Plužni pri Bovcu zbrali veterani kajakaškega in kanuističnega športa pri nas, ki so kot samorastniški zagnanci že pred šestimi in petimi desetletji pobirali medalje na svetovnih prvenstvih. Imajo tudi zasluge za razvoj tega športa in za promocijo ene najlepših rek za plovbo v Evropi in svetu.

“Organizirani kajakaški šport sega že v čase pred drugo svetovno vojno, po vojni pa smo zanesenjaki s čolni, kupljenimi v Nemčiji, pozneje pa na Češkem, trenirali na Ljubljanici in v Tacnu. S čolnom na hrbtu sem s kolesom kolovratil od Ljubljane do Tacna in nazaj. Leta 1950 smo na Bledu organizirali državno prvenstvo na divjih in mirnih vodah in takrat smo ugotovili, da daleč zaostajamo za Avstrijci. To je bila spodbuda za resni trening,” se začetkov spominja eden najstarejših kajakašev pri nas Milan Zadel.In že leta 1953 je na svetovnem prvenstvu v Italiji priveslal bronasto medaljo, kar je vsem dvignilo samozavest.

Kot pravi, trenerjev ni bilo, zato so se učili pri tujcih. Veslali so kar v kopalkah, o čeladah, rešilnih jopičih in neoprenski obleki takrat ni bilo ne duha ne sluha. “Kljub temu nihče od nas ni staknil nobene bolezni,” se čudi Zadel.

Tudi zaradi strokovnega znanja kanuista Natana Bernota, ki je študiral nuklearno tehniko v ZDA, so izpopolnili čolne za kanu, ki so jih povzemali celo v ZDA. Natan je skupaj s pokojnim bratom Daretom leta 1963 na svetovnem prvenstvu v Spitalu osvojil zlato medaljo v disciplini C2. Takrat sta bila zlata tudi edini slovenski mešani mešani par C2 z Alenko Bernot in Borutom Justinom. Tekmovali so sicer pod okriljem nekdanje Jugoslavije, toda v državni reprezentanci so bili zgolj Slovenci. Justin še dodaja, da je bilo sodelovanje na mednarodnih tekmah takrat edina priložnost, da so lahko odpotovali v tujino. Organizator srečanja Špacal je skupaj s pokojnim Pavlom Bonetom leta 1958 prvi s kajakom preveslal Sočo od Čezsoče do Tolmina. Takrat sta kot člana Brodarskega društva zaznala, da Soča skriva v sebi neverjetne potenciale za tovrstne športe. “Ime Soče smo ponesli v svet. Sicer ni najbolj divja in zahtevna reka, je pa najlepša,” je prepričan Špacal, ki je leta 1984 v okviru KK Soške elektrarne pripeljal v Bovec prvih pet kajakov z upanjem, da bi se ta šport prijel pri domačinih. Trajalo je še kar nekaj let, da so se ogreli. Prvi bovški entuziasti so se podali predvsem v ekstremizem, za tekmovanja jim ni bilo veliko mar. Špacal je bil skupaj s petimi kolegi in hotelom Alp tudi ustanovitelj zdaj največje domače firme Soča Rafting, ki so jo pozneje odkupili domačini. Na srečanju se je zahvalil sicer odsotnemu Toniju Prionu. “Za razvoj čolnov ima največ zaslug, brez njega bi tudi KK Soške elektrarne težko preživele,” ocenjuje Špacal. Aktualne razmere pa komentira takole: “Srce me boli, ko vidim, kaj se na Soči zdaj dogaja. Tujci nas izrinjajo. Kot pred desetletji tudi danes menim, da bi morali koncesijo za plovbo po Soči in za soteskanje podeliti domačinom.“NEVA BLAZETIČ