Srčnost pomembnejša od certifikata
Bovški ovčji sir je eden najbolj zaščitenih kmetijskih pridelkov z označbo porekla od krme do pridelka. Toda certifikata nima še noben sirar, ker je za zunanjo kontrolo treba odšteti 2000 evrov na leto. Po mnenju mnogih sirarjev bi to težko vnesli v ceno sira.
BOVEC > Med njimi so mnenja o tem, da bi se povezali in si delili stroške certificiranja, deljena, prav tako pa tudi o tem, ali bi kazalo zvišati ceno te bovške dobrote iz mleka.
Medtem ko v okviru tolminskega Kmečkega praznika ocenjevanje kravjih in ovčjih sirov poteka že leta, so v Bovcu pred dnevi organizirali ločeno ocenjevanje izključno ovčjega sira.
Rejci so ponudili v oceno osem vzorcev pridelka, od tega jih je bilo pet vrhunskih. Ovčji sir izdelujejo v ustreznih sirarnah, vse faze sledijo navodilom o zaščiti porekla od krme do izdelka, toda certifikatov še niso pridobili. Zato je uporaba zaščitenega imena bovški ovčji sir problematična, lahko je predmet inšpekcijskega nadzora in morebiti kaznovane. Enako je pri kravjih sirih, kjer so certifikat za znanega tolminca pridobili le redki. Tisti, ki ga niso, pa bi morali svoj pridelek prodajati kot trdi kravji sir, čeprav je enak certificiranemu.
Nič manj vreden ni kot paški sir!
Z zlatim priznanjem nagrajeni sirar Ivan Jelinčič s trentarske turistične kmetije Jelinčič je zagovornik certificiranja in višje cene za ekskluzivno dobroto: “Po mojem mnenju bi se za certifikate morali najprej odločati rejci z velikimi tropi ovac, saj 2000 evrov za kontrolo enkrat letno zanje ne bi bil prevelik strošek. Manjši pa bi se lahko povezovati in certifikat skupaj plačati.” Sirarji pa imajo različne poglede na ceno sira. “Zasluži si več kot 18 evrov za kilogram. Nekateri ga prodajajo celo po 15 evrov. S tem rušimo ugled našega sira. Gurmani so pripravljeni veliko plačati. Nekoč je bil ovčji sir z Bovškega trikrat dražji od kravjega. Če lahko paški sir dosega ceno 35 evrov, bi bil tudi bovški upravičen do podobne,” meni Jelinčič.
Razstavo ovčjih sirov in posvet o povezovanju kmetijskih ponudnikov in trženju lokalnih izdelkov s poudarkom na tistih zaščitenih so pripravili pred dnevi v okviru zaključka projekta Krog, s katerim ob Smaragdni poti s pomočjo denarja EU spodbujajo kmetijstvo, rokodelstvo, domačo obrt in gastronomijo. Nosilec, lokalna akcijska skupina, bo s tovrstnimi prizadevanji nadaljevala.
Tržnice so se dobro “prijele”
Mihaela Vidič iz novogoriške enote Kmetijsko-gozdarske zbornice je med rezultati projekta izpostavila oživljanje in dobro delovanje tržnic. S številnimi delavnicami in z individualnimi svetovanji so okorajžili nove ponudnike in s tem povečali pestrost ponudbe kmečkih dobrot v sedmih občinah ob Smaragdni poti. Član komisije za ocenjevanje sirov Davorin Koren pa opaža, da je zakonodaja o zaščiti izdelkov neusklajena. Na pristojno ministrstvo so že pred poldrugim letom poslali predloge s terena. Šele pred kratkim so dobili odgovor, ki ne obeta veliko.
Certifikat ni nujno koristen
Glede na to, da si Slovenija prizadeva na različne načine zaščititi pridelke in s tem povečati njihovo prepoznavnost v EU, je presenetilo mnenje Darja Zidriča iz zamejske sirarne Zidarič, kjer izdelujejo izjemno cenjen sir Jamar, ki ga zorijo v kraški jami. “Certifikat lahko naredi izdelku tudi škodo,” je prepričan. Kot pravi, lahko strogi predpisi celo zmanjšajo kakovost pridelka oziroma ga prilagodijo povprečnemu potrošniku. “Svojih izdelkov nisem zaščitil, ker želim ohraniti vrhunskost. Bolj kot certifikati, so za kakovost pomembni poglobljenost in žar pri negovanju vrhunskih receptur,” je prepričan Zidarič. Pri odločanju o zaščiti pa je po njegovem mnenju bistven premislek, ali se izplača.NEVA BLAZETIČ
