Središče se duši v pločevini
Čeprav je središče Ajdovščine kot nalašč za to, da se človek peš opravi po opravkih, večino prostora v njem zasedajo avtomobili. V arhitekturnem društvu Forum imajo več zamisli, kako bi ga uredili, da bi postalo bolj prijazno do pešcev, kolesarjev, mamic z vozički in drugih uporabnikov.
AJDOVŠČINA > “Trgi in ulice so zaparkirani, vozila so tik pred vhodi v javne stavbe, na pločnikih. Pešci, mamice z vozički, invalidi moramo manevrirati med avtomobili. Veliko bi lahko rešili že z manjšimi posegi. Parkiranje na Lavričevem trgu bi omejili na del trga, pločnike bi razširili. Trgu moramo dati drugačno vsebino, zdaj je mrtev, nič se ne dogaja, številne stavbe so prazne,” o tem, kakšne so težave in kako jih odpraviti, razmišlja članica društva Forum in bodoča arhitektka Maja Trampuž.
Povsod parkirišča, ponudbe pa malo
Arhitektka Jana Hladnik Tratnik vidi ključni problem v tem, da se je število avtomobilov v mestu v zadnjih desetletjih občutno povečalo, arhitekture pa ni mogoče spreminjati čez noč. “Žal smo problem začeli reševati tako, da smo uničevali zelenice in vsepovsod gradili parkirišča. Ko postane navada, da se ljudje pripeljemo do vhodnih vrat, je to težko spremeniti. Stališče pešcev je, da bi si želeli prevladati nad mestom. Marsikdo bi z veseljem pustil avtomobil nekaj ulic stran, kjer ne manjka parkirišč. Od tam pa bi moralo v središče voditi čim več peš povezav,” razmišlja arhitektka.
A to ni edini problem. “Središče je prazno, na javnih površinah vladajo avtomobili, ni prireditev, ničesar ni, kar bi privabilo ljudi. Nanj bi morali umestiti centralne dejavnosti, s pestro ponudbo za vse generacije. Stroka mora načrtovati take rešitve, da se vsi ljudje dobro počutijo. Če tega ni, se je že nekje zgrešilo,” dodaja Jana Hladnik Tratnik in opozarja, da bi morala občina pri načrtovanju tako pomembnih javnih površin, kot je glavni mestni trg, razmišljati kot o prostoru, ki bo zadovoljeval potrebe čim širšega kroga občanov, ne samo stanovalcev ob njem.
Najprej želje ljudi, nato rešitve stroke
Arhitektka Ana Vidrih, ki je v diplomski nalogi predvidela ureditev mestne aleje od fontane v kompleksu C3 po Cesti 5. maja do nove osnovne šole in prenovo stavbe 1 osnovne šole v otroški vrtec, dodaja, da so tudi na tej mestni osi motorni promet in vsepovsod parkirani avtomobili največji problem. “O privlačnosti prostora in o varni poti v šolo tu ne moremo govoriti,” ocenjuje. Po njenem bi morala občina pri načrtovanju najprej spoznati želje in potrebe prebivalcev, za rešitve pa zaprositi stroko. “Stroka bi mestno os obravnavala v celoti in v navezavi z drugimi deli mesta. Gre za vzpostavitev mreže mesta za sprehajalce, kolesarje in druge uporabnike,” razmišlja.
V društvu Forum v središču mesta vidijo tudi druge premalo izkoriščene priložnosti. “Park v Lokarjevem drevoredu je bil nekoč lepo urejen, s cvetočimi gredicami, vodnjakom. Zdaj je zanemarjen, a je v boljšem stanju kot park Šturje. Lepšo podobo bi dobil že z drugačno zasaditvijo, večnamensko javno opremo, boljšo osvetlitvijo, s katero bi hkrati rešili še probleme vandalizma. Več ljudi bi privabili tudi z začasnimi akcijami, kot so knjižnica na prostem, delavnice za otroke,” Vidrihova našteje nekaj zamisli.
Ob Hublju bi lahko ljudje posedali
Z idejami, kako urediti in oživiti območje med vzhodnim delom obzidja Castre in reko Hubelj, se je v diplomski nalogi Rimska dediščina kot vodilo pri urejanju prostora ukvarjala krajinska arhitektkaTina Grzej.Zdaj neizkoriščen prostor z začasnim parkiriščem bi spremenila v osrednji mestni park, z naravnimi tribunami ob Hublju. “Reka zdaj teče s mimo nas. Vidimo jo le ob neurjih in poplavah. Z urejenimi površinami bi uporabnikom omogočili posedanje ob Hublju, v park bi odprli program bližnjih javnih ustanov,” še dodaja.
Preverili smo, kako na pripombe in ideje gledajo na občini. Po mnenju vodje oddelka za okolje in prostor Irene Raspor ne drži, da bi imel promet v mestu veliko prednost. “Vsekakor pa so kritike, ideje in zamisli, kako bi razmere lahko izboljšali, vedno dobrodošle. Pogrešamo pa večje zanimanje javnosti, ko se načrtuje in sprejema odločitve, ne šele potem, ko se nekaj naredi,” dodaja Rasporjeva.
ALENKA TRATNIK
