Suša je na Primorskem že pobrala vsaj pol pridelka, krme bo primanjkovalo
”Najhuje je na Goriškem, pa v Slovenski Istri, na Krasu, Notranjskem, v Beli Krajini, Posavju, Prekmurju,” je predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije Cvetko Zupančič včeraj v Biljah orisal posledice suše v kmetijstvu. Gre za naravno nesrečo velikih razsežnosti, poudarjajo v zbornici.
BILJE > Predstavniki zbornice so predstavili okvirno škodo, ki jo je sušno vreme z visokimi temperaturami povzročilo kmetijstvu na Primorskem. Nanizali pa so tudi protiukrepe, ki jih izvajajo, jih načrtujejo ali jih pričakujejo od države.
Med prve Cvetko Zupančič uvršča nasvete, ki jih kmetom dajejo kmetijski svetovalci. Hkrati je napovedal, da bodo skušali spodbuditi solidarnost; morebitne presežke krme bodo poskušali najti v tistih predelih Slovenije, kjer je bilo več dežja, da bi jih potem dali kmetom, ki jim je suša uničila pridelek koruze in sena.
Ti dve kulturi sta najbolj na udaru. Po besedah podpredsednika sveta območne enote zbornice Metoda Fona, ki spremlja zgornje Posočje, bi pomanjkanje krme lahko zredčilo stalež živine ter okrnilo proizvodnjo mesa in mleka v tamkajšnjih obratih.
Primorsko kmetijstvo letos doživlja udarec za udarcem. Nekatere kulture je prizadela že februarska burja. Druge in zadnje košnje trave zaradi suše ne bo, koruza je povsem uničena, zelenjava je “preživela” le tam, kjer namakajo, dokler je pač še dovolj vode. Sadna drevesa bodo posledice vseh nevščenosti občutila tudi prihodnje leto. Suša je najbolj prizadela vinograde na lapornatih pobočjih, trsi doživljajo stres. Pridelka bo vsaj pol manj, našteva direktor novogoriškega kmetijsko-gozdarskega zavoda Branko Radikon.
Kmetje od države pričakujejo, da bo po posredovanju županov sprožila postopek ocenjevanja škode in kasnejšega povračila. V zbornici ocenjujejo, da gre “za naravno nesrečo večjega obsega”. Prepričani so, da je škoda presegla prag, ki ga zahteva omenjeni postopek. Direktor novogoriškega kmetijsko-gozdarskega zavoda Branko Radikon pričakuje skorajšnje ovrednotenje škode, tudi v zneskih.
Potem pa bo treba poskrbeti za namakanje, pri čemer so se predstavniki zbornice v Biljah omejili na Vipavsko dolino. Drugi podpredsednik sveta območne enote Radovan Štor je poudaril, da v zgornjem delu doline namakalnega sistema ni. Rešitev? “Čim prej naj se sanira zadrževalnik Vogršček in dogradi namakalno omrežje z že pred časom načrtovanim krakom do Podnanosa,” odgovarja. Hkrati bi si želel, da bi država pokazala več prožnosti pri zajemanju vode iz Vipave za zalivanje polj, četudi je reka v območju Nature 2000.
Tudi Zupančič je poudaril, da urejanje namakanja marsikdaj ovira predvsem zbiranje dokumentacije, manj pa vprašanje denarja.
“Na pomanjkanje vode lahko vplivamo,” opozarja predsednik omenjenega sveta Franc Vodopivec. Namakanje je po njegovih besedah nujno, in to ne le poleti. Že obrana sadna drevesa, denimo, so namreč začela umirati, ker jim manjka vode. “Ob tej suši se je pokazalo, kaj pomeni imeti sistem, kot je Vogršček, je poudaril.
A ker je gladina zajetja zelo nizka, je v namakalnem omrežju nižji pritisk, zato prečrpavanje vode terja več energije. Vrh vsega ne delujejo vsi pršilniki na poljih. Ker voda v omrežje teče z dna zajetja, je kalna in hladna, je pomanjkljivosti našteval Vodopivec.
Država bi po njegovem mnenju morala zagotoviti dva ali tri milijone evrov za temeljito obnovo pregrade na Vogrščku in sistemov za zajemanje vode. Hkrati bi morala za daljše obdobje izbrati upravljalca sistema (zdaj sta dva začasna upravljalca), ki naj vse skupaj vzdržuje in tudi skrbi za red pri porabi vode. Vsi uporabniki, denimo, ne plačujejo porabe. Zadrževalnik zmore namakati bistveno več površin kot danes, če se le prav gospodari z njim.
AMBROŽ SARDOČ