Taborni ogenj sredi Idrije
“Oče grom, gozdovi brati ...” je iz 70 grl Srebrnih krtov zazvenela ena nepogrešljivih taborniških pesmi. Sprehod skozi 60 let rodu, nekdaj odreda, ki je v naravo in veščine preživetja v njej povedel številne Idrijčane, so obarvali z najlepšimi iz svoje zajetne pevske zbirke.
IDRIJA> Pesem, nepogrešljiva spremljevalka tabornikov ostaja, spomin pa ima luknje. Tudi idrijski, saj so taborniki v mestu pridno delovali že vse leto 1952, a so rojstni datum zaradi pomanjkljivega arhiva pomaknili v drugo polovico tega leta. Tega so se spomnili tudi na petkovi večerni slovesnosti.
“Poleti leta 1952 smo idrijski taborniki prvič taborili v Logu pod Mangartom, prej pa doma orali ledino. Sama sem imela tedaj majhnega sina in nisem šla na tabor, a mi je mož Miloš živo pričaral to nepozabno doživetje,” je povedala Radica Pahor, z družino in učiteljem na tedanji vajeniški šoli Mirom Golobom bržčas dejanska začetnica taborništva v Idriji.
Do jesenskega natisa zbornika tabornike čaka še nekaj dela pri raziskovanju svojih korenin. Kakopak pa gre današnjemu dejavnemu rodu okrog stotih Srebrnih krtov, ki so jubilej obeležili s tednom dejavnosti in ga sklenili na slovesnosti, stisniti roke. To so storili mnogi, ki so poudarili pomen vsestranske taborniške vzgoje. “Naj se imajo lepo in se vzgajajo za uspešno življenje v skupnosti,” je zaželela tudi Pahorjeva.
Matic Vogrič, ki je z besedo popeljal skozi 60 rodovih let, je zagotovil, da se resnično imajo lepo. Na tedenskih srečanjih, pohodih, bivakih in tekmovanjih, na taborjenjih v Karigadorju, v koči na Pšenku, srečanjih z domačimi in tujimi skavti.
Čeprav so časi, ko je pokojnima učiteljicama Anici Dolinar in Cveti Gantar v sedemdesetih in osemdesetih letih uspelo v odred združiti okrog 300 aktivnih članov, minili, mladi rod krtov taborništvu obeta lepo prihodnost.
SAŠA DRAGOŠ