Tri generacije za luč, telefon in vodo
“Naši nonoti so v vas pripeljali elektriko, očetje telefonijo, naša generacija pa vodovod. Tri generacije so bile potrebne in veliko prostovoljnega dela, da smo dobili osnovno infrastrukturo,” pravi Tone Levpušček iz Kala nad Kanalom, medtem ko v rokah drži članek iz leta 1965, v katerem PN pišejo o pridnih ljudeh na robu Trnovsko-Banjške planote.
KAL NAD KANALOM > “Članek sem prinesel, ker je vredno spomniti, da so v času, ko je nastajala Nova Gorica, tudi ljudje v hribih morali zavihati rokave. Naši nonoti in none so s prostovoljnim delom in prispevki pred dobrimi petdesetimi leti v naše vasi pripeljali elektriko,” razlaga Tone Levpušček.
Sami so kupili in postavili 246 drogov
Kot piše v članku iz leta 1965, so začeli z drogovi. “Niso jih imeli doma. Kupili so jih sami na panju od zasebnikov v dolini nekje okoli Kanala. Posekali in pripravili so jih s prostovoljnim delom. Potem so jih tri dni nakladali in prevažali v dežju. Povrh tega so še prevoz plačali sami. Vsak interesent za elektriko je namreč razen prostovoljnega dela prispeval še okoli 8500 dinarjev v gotovini, 246 drogov, kolikor so jih potrebovali, pa ni malenkost. Samo ti stanejo na kraju uporabe, če bi morali vse plačati, in to po starih tržnih cenah, najmanj poldrugi milijon dinarjev, ” beremo v starem članku.
Velika četa prostovoljcev je pred pol stoletja zasadila krampe v ponekod mehak, drugod pa skalnat teren od Banjšic do Vrhavča in do posameznih naselij. Za 246 drogov je bilo seveda treba skopati prav toliko jam. V vasi še nikoli prej ni bilo toliko elana in tudi zabave kot takrat, ko so si domačini napeljevali elektriko, in kmalu so že štrleli v zrak prvi drogovi. “Končno je prišel za te prizadevne prebivalce na robu Trnovsko-Banjške planote v soboto, 21. avgusta, njihov veliki dan. V petinpetdesetih domačijah je zasvetila elektrika. Zdaj bodo ob dolgih zimskih večerih lahko brali knjige in časopise ter poslušali radio. Namreč že sedaj, po nekaj dneh, odkar so dobili elektriko, imajo samo na Vrhavču osem radijskih sprejemnikov,” je pisalo v našem časniku pred dvainpetdesetimi leti, na fotografiji iz tistega časa pa so Tonetov nono Vladimir Jug, Tonetova mama Silvana, stric Vladimir in nona Marica. Pokojni dedek je bil namreč v tistem času, pri elektrifikaciji vasi, med najbolj aktivnimi.
Tretja generacija je pripeljala vodovod
Tudi naslednja generacija je zavihala rokave za skupno dobro. “Leta 1990 se je zgodba ponovila s telefonijo - domačini so ravno tako kopali jarke in postavljali drogove - in nadaljevala leta 2010, ko smo v Kal nad Kanal pripeljali še vodovod,” razlaga Tone, ki je bil v času, ko so urejali vodovodno omrežje, predsednik KS Kal nad Kanalom in se je, tako kot njegov dedek pred njim, skupaj z gradbenim odborom trudil za razvoj domačih krajev.
Vodovod so sicer zgradili z evropskim denarjem, poudarja Tone. Da so v teh krajih dobili elektriko, vodovod in telefonijo, pa so se morale zvrstiti tri generacije in vsaka se je morala precej potruditi za osnovno infrastrukturo. “V hribih se moraš toliko bolj boriti, če hočeš nekaj dobiti,” pristavlja. Še danes nimajo povsod vodovoda, ki ga urejajo postopoma, v krajevni skupnosti s približno 380 prebivalci pa se še naprej trudijo, da bi v njihovih krajih ostalo čim več ljudi, ki bi tudi lepo in dobro živeli.
ALENKA OŽBOT
