Tudi posmeh je nasilje

NOVA GORICA > Včerajšnji spektakel v dvorani novogoriške OŠ Milojke Štrukelj je vključeval kratke nastope gledališke skupine Scaramouche, glasbene točke Boštjana Nipića - Nipkeja, video projekcije ter neke vrste okroglo mizo z dramatičarko Simono Semenič, judoistko Petro Nareks, nekdanjim nogometašem Ivico Vuličem in nekdanjim kriminalistom ter sedaj podžupanom Simonom Rosičem.

Dogodek je pripravil Mladinski center ob podpori mestne občine, ogledalo si ga je tisoč sedmo-, osmo- in devetošolcev iz vse občine. Namenjen je bil ozaveščanju o škodljivosti vsakršnega nasilja med vrstniki, ki še zdaleč ni omejeno na tisto fizično, ampak ima tudi veliko pritlehnejše oblike, kot sta verbalno zbadanje in zasmehovanje ali pa izključevanje iz skupnosti. Organizatorji, ki so za to priložnost sestavili geslo Jaz ne bom! Kaj pa ti?, želijo sporočiti, da se nasilen (tako ali drugače) ne sme biti, vendar tudi, da priče, torej pravzaprav vrstniki sami, o primerih ne bi smeli molčati.

Lara Brun

Direktorica Mladinskega centra Nova Gorica

“Zaupniki bodo stičišče med otroci ter šolo in nami, da jim bomo lahko pomagali.”

Bolj ali manj siva cona

Kot ugotavlja komandir novogoriške policijske postaje Sejad Jušić, “nimamo veliko primerov uradno prijavljenega medvrstniškega nasilja”. To Jusić dojema za srečno okoliščino. Toda ob tem dodaja, da se policija zaveda večje razširjenosti pojava, kot ga kaže statistika, in tudi sive cone pri tem, ker žrtve nasilnega ravnanja ne prijavljajo. “Če pa prejmemo prijavo, se odzovemo, obvestimo druge pristojne ustanove in skušamo skupaj zadevo rešiti,” je še povedal.

Če nasilnež ne neha, lahko žrtev celo zboli

Policija se po besedah Jušića ukvarja v glavnem s primeri fizičnega nasilja. Zgolj zaznava pa tistega verbalnega, in sicer prek socialnih omrežij. Kot ugotavlja klinična psihologinja v novogoriškem zdravstvenem domu Katja Kodelja, je ravno to novejša oblike nasilja med vrstniki: “Nasilje se na ta način spreminja, vendar ne narašča.” Verjame, da so ljudje v zadnjih letih bolj ozaveščeni o teh stvareh, čeprav meni, da mogoče še vedno ne dovolj. Tudi verbalno nasilje, pravi, se tu in tam prijavi, a je ta oblika manj prepoznana kot nedopustno dejanje.

“Posledice za žrtev so občutek ponižanja, strahu, lahko umik, lahko pride do duševnih težav, anksioznosti, do umika iz socialnega okolja,” je Kodelja naštela, kako škodljivo je tako ravnanje. Prav je torej o tem govoriti, prav bi bilo prijavljati nasilna ravnanja, vendar bi bilo treba tudi nuditi varno okolje, v katerem lahko žrtev izrazi, kaj se ji dogaja, in ji verjeti.

Uvedli zaupnike

Da bi šlo v prihodnje vsaj malo lažje, je Mladinski center skupaj s šolami našel dekleta in fante, ki bodo imeli vlogo zaupnika šole. Direktorica centra Lara Brun je pojasnila: “Zaupniki so devetošolci, ki jih bomo usposobili, da bodo znali ravnati z informacijami, ki jih bodo dobili v nabiralnik. Bodo stičišče med otroci ter šolo in nami, da jim bomo lahko pomagali. Njihova vloga bo, da bodo zbirali in razvrščali prijave ter jih tudi reševali ali sami ali skupaj s pristojnimi službami, po potrebi celo s policijo.”

Sistem je zamišljen tako, da bo možno v nabiralnik zaupnika odložiti anonimno ali podpisano prijavo nasilnega ravnanja, nakar se bo šolarka ali šolar s to vlogo odzval tako ali drugače.

Žrtve se drži stigma

Na Osnovni šoli Solkan je vlogo zaupnika sprejel Aljaž Vuk. “Dvomim, da bodo vsi, ki imajo težave, zaupali in jih prijavili,” ocenjuje. Oviro je po njegovem mnenju predstavlja razmišljanje, da če se učenec s težavo obrne po pomoč na učitelje oziroma odrasle, ga vrstniki lahko stigmatizirajo, češ, da težav ne zna reševati sam. S tem se ustvari občutek manjvrednosti. “Po mojem bo nabiralnik pomagal, vendar pa ne vsem,” je sklenil solkanski devetošolec.

“Otrok se boji povedati, da doživlja nasilje,” pravi tudi Polona Zavrtanik, ki je zaupnica na novogoriški šoli Milojke Štrukelj. Opozarja, da se danes največ govori o fizičnem nasilju in o tistem prek spleta, vendar je veliko tudi verbalnega nasilja, ki lahko močno škoduje. “Vem iz svojih izkušenj in iz izkušenj prijateljev. Zato je dobro, če imaš koga, komur lahko to poveš, na primer starše, prijatelje,” razlaga. Vseeno pa računa, da se učenci ne bodo bali dajati anonimnih sporočil v nabiralnik, in upa, da se bo tudi na ta način nasilje med vrstniki zmanjšalo.

Katja Kodelja otrokom, žrtvam nasilja, svetuje, da povedo za svoj problem, njihovim staršem pa, da se obrnejo na šolo in vztrajajo, naj se stvar razišče.