Umrl zgodovinar in polihistor Branko Marušič (1938–2026)

Umrl je Branko Marušič, zgodovinar in izobraženec. Da, izobraženec je najboljša beseda, ki označi osebnost neumornega raziskovalca in opisovalca preteklosti Goriške, človeka, s katerim si se lahko pogovarjal o čemerkoli. Zanimala ga je glasba, likovna umetnost, literatura. Prebiral je in prebiral je domala vse, kar je imelo nek smisel, nek pomen in mu je pomenilo novo informacijo, novo znanje. Zanimalo ga je vse. Morda tehnika in naravoslovje malo manj, tehnika in naravoslovje sami po sebi, toda ne vloga tehnike in naravoslovja v družbenem kontekstu, tehnika in naravoslovje kot družbena in kulturna manifestacija neke skupnosti. Tako je pisal o Marku Antonu Plenčiču, Solkancu, ki ga tudi tuji učbeniki mikrobiologije ali bakteriologije štejejo za očeta teh ved. Izjemen spomin, sposobnost zapomnjenja mu je bila v pomoč. Bil je kompetenten sogovornik o čemerkoli, kar sodi v okvire humanistike in kar je ali kar je bilo povezano z Goriško. Z njim si se lahko pogovarjal o politični zgodovini Goriške, pa tudi o tem, katero plesno glasbo so igrali bandi na goriških plesiščih v 60. in 70. letih preteklega stoletja. Čeprav je velik del svoje življenjske poti preživel kot muzejski delavec, kot direktor Goriškega muzeja, pri čemer se je izkazal kot uspešen vodja in organizator zelo različnih dogodkov – od likovnih razstav do obnavljanja ostalin preteklosti, je v bistvu ostajal 'knjižni molj' in, morda še v večji meri 'arhivski molj'. Bil je opisovalec preteklosti, pa ne zgolj iz arhivskih dokumentov povzetih dejstev, temveč tudi zapisovalec sinteznih spoznanj o preteklih političnih dogodkih in ravnanjih naših prednikov. Zapisan je bil politični zgodovini Goriške. Toda ob sorazmerno ozki regionalni usmerjenost njegovega raziskovanja je pri zapisovanju rezultatov svojih raziskav ohranjal širši pogleda na zgodovinskega in prostorski kontekst Goriške. Bil je objektivni zapisovalec preteklosti, dosledno sledeč zgodovinskim raziskovalnim postopkom in dejstvom, kakršna so se razkrivala iz dokumentov preteklosti. Celo pri tematiki, pri kateri se Slovenec težko izogne pristranskosti, namreč pri obravnavi italijansko – slovenskih odnosov v prostoru, kjer se dve etnični skupnosti stikata, je ohranjal objektivno, nepristransko presojo. Tako je ravnal tudi v mešani  Italijansko-slovenski zgodovinski komisiji, ki je za vladi obeh držav pripravila zgodovinski pregled odnosov med dvema narodoma v preteklosti. Njegovo vodilo je pač bilo objektivnost in resnicoljubje, ne samo v zgodovinopisju, temveč tudi v življenju. Zato tudi kot ravnatelj muzeja, vodilni delavec ustanove, ni ustvarjal konfliktov. Njegovi sodelavci so ga spoštovali, spoštovali njegovo znanje in delovno vnemo. Imeli so ga radi. Radi smo ga imeli vsi, prijatelji in znanci. Bil je intelektualec v pravem pomenu te besede, tudi kot zvest obiskovalec gora. 'Obhodil je vse hribe in klance'. Hoja v hibe mu ni pomenila samo krepitev telesa, temveč predvsem krepitev duha in zavesti o tem, da pripada prostoru, kjer je doma. Mora ga v polni meri užiti, kot kulturno dobrino.     - Družina Marušič