Upokojeni rudar, ki se drži dobre mere
Upokojeni rudar Miro Kenda Idrijčane že 16 let razveseljuje s peko kostanja. V teh dneh bo svojo hišico pospravil, a se bo čez tri četrt leta vrnil in s prijatelji kostanja znova pomodroval o tem in onem. Tudi o tem, kako se Idrija spreminja.
IDRIJA > Nekdaj kopač živosrebrne rude Miro Kenda zadnjih 16 let Idrijčane razveseljuje s pečenim kostanjem ali pa še bolj kot z njim s prijazno besedo. S kupci, ki jih je sicer vse manj, se rad pomeni o tem in onem.
Kakopak tudi oni z njim. Da se Idrija spreminja, da se, podobno kot večina slovenskih mestnih središč prazni tudi njeno znamenito zgodovinsko jedro, seveda vedo vsi. Kot to Miro pove iz svojih izkušenj, nostalgija in spomini stresejo. Tudi tisti iz rudnika, saj je Miro eden zadnjih, ki si je pokojnino zaslužil s kopanjem rude.
“Spomini na rudnik so lepi, čeprav kopači nismo imeli lahkega dela. Kar težko verjamem, da rudnika ni več. Z njim ni več marsičesa, po čemer je rudarski stan slovel. Med drugim z družabnostjo, tovarišijo v najboljšem pomenu besede. No, rovov nisem pogrešal, delo pač ...” pripoveduje.
Rok ni dolgo držal križem. Rokodelstvo in obrt njega in ženo zaposlujeta skozi vse leto. Posebno mesto ima jesensko zimska peka kostanja.
“Kostanja v Idriji ni ponujal nihče in svojo prvo leseno hiško s pečjo sem postavil ob robu tedaj živahnega mestnega jedra. A živahnost je hitro usihala. Pa ne samo to, tudi ljudje so se manj družili in na ulicah jih je bilo vse manj,” se spominja Miro.
Zgodba se je ponovila v novejšem, poslovnem središču Idrije. Ljudje so “poniknili” in podal se je na rob mesta, med nove trgovske centre.
“Tu je več ljudi, a kupcev kostanja vse manj. Nekateri pridejo le na pomenek. Če bi moral plačevati najemnino, ki mi jo je lani v višini 180 evrov na mesec odmeril eden od trgovcev, bi imel izgubo. Letos mi je domači gostinec prostor odstopili brezplačno in tu bom ostal,” upa Miro.
Odkar so drevesa pravega kostanja napadle različne bolezni z najbolj požrešno osico - šiškarico, težko zagotavlja zadostno količino sadežev. V prvih letih je veliko večjo količino kostanja od današnje kupil pri enem ali dveh primorskih gojiteljih. Lani je manjšo količino s težavo kupoval po vsej Sloveniji. “Nekaj, na srečo tudi že iz novega nasada v Vitovljah,” je poln upanja, da bo pohod škodljivca naposled omejen, če že ne ustavljen.
Miro precej kostanja pokloni oziroma plačnikom pošteno naloži merico. Rad pove, da mu je davno starejša gospa dejala, da “dobra vaga v nebesa pomaga” in tega se z velikim veseljem drži. SAŠA DRAGOŠ