V spomin: Tatjana Jelaska (1923-2019)

Rojena je bila v Škrbini na Krasu, v družini zadnjega slovenskega učitelja v vasi, ki so mu leta 1928 italijanske fašistične oblasti prepovedale učiti v slovenskem jeziku, kmalu za tem pa je umrl. Po nasvetu Pinka Tomažiča, dobrega prijatelja njenega starejšega brata in enega od vodij protifašizma na Primorskem, ki je rekel, da bomo Primorci potrebovali šolane ljudi, jo je mama leta 1934 odpeljala v Volterro, kamor so na šolanje sprejemali otroke, sirote po umrlih učiteljih. Po uspešno končani nižji srednji šoli jo je mati odpeljala še v Fano, v učiteljišče, kjer je po petih letih, maja 1942, diplomirala in postala učiteljica. Njena prva zaposlitev je bila septembra istega leta v Velikem Dolu pri Komnu. Zaposlitev je trajala zgolj eno leto, ker je ob kapitulaciji Kraljevine Italije leta 1943 italijanski šolski sistem na Primorskem povsem razpadel, italijanski učitelji pa so pobegnili. Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor s Francetom Bevkom na čelu je s pomočjo preostalih učiteljev, med katerimi je bila tudi Tatjana, začel ustanavljati slovenske šole. Tatjana je po petnajstih letih, prva po svojem očetu, ponovno odprla slovensko osnovno šolo v domači vasi Škrbina. V tej šoli je učila med vso nemško okupacijo Primorske do osvoboditve maja 1945, nato pa še naslednji dve leti med zavezniško okupacijo do priključitve Primorske k matični domovini. Leta 1950 je prevzela podružnično šolo na Pristavi pri Novi Gorici, kjer je družina tudi stanovala. Sledilo je večletno poučevanje na enorazrednici, kjer je sama poučevala štiri razrede, in sicer 3. in 4. razred dopoldne in 1. in 2. razred popoldne. Otvoritev novozgrajene Osnovne šole Milojke Štrukelj je bila leta 1961. Med prvimi učiteljicami na šoli je bila tudi Tatjana. Na tej šoli je učila do svoje upokojitve septembra 1978. Po upokojitvi je ohranila stike s svojimi kolegicami in s šolo, ki jo je ob različnih priložnostih tudi obiskovala.

Vedno je bila skromna. Ni želela biti v središču pozornosti, ni marala komplimentov. Pomembno ji je bilo, da se je dobro razumela z vsemi, ki so jo poznali, in da so ljudje prijazni drug do drugega, tako kot je bila ona prijazna do vsakogar.

Leta 2001 je za svoje dolgoletno predano pedagoško delo prejela plaketo Mestne občine Nova Gorica.

MILOŠ LOZIČ