Veselje na snegu dušijo birokratske zahteve
Majhno smučišče Suše pri Ponikvah na Šentviški planoti po večletnem premoru spet obratuje. Uredili so 200 metrov dolgo progo za smučarje in dva kilometra smučine za tekače. Je kot nalašč za učenje prvih zavojev, sankanje in sproščeno druženje. Dobro voljo upravljavcev in gostov kalijo obiski inšpektorjev, ki jih obravnavajo enako kot velike centre.
PONIKVE > V času zimskih počitnic je smučišče Suše najprej obiskal inšpektor za zdravstvo, ki je med drugim naložil, da morajo upravljavci iz Smučarsko skakalnega kluba Ponikve kupiti transporne sani - aki za prevoz morebitnih ponesrečencev in še marsikaj, denimo dereze in cepine.
Pred dnevi se je v spremstvu policije oglasila še inšpektorica za okolje in prostor, ki je opozarjala predvsem na to, da se s štirikolesniki in motornimi sanmi ne sme voziti izven utrjenih terenov.
Klemen Grahelj
predsednik SSK Ponikve
“Vsem zahtevam ne moremo zadostiti. Če bi morali center zapreti, bi otroke in starše prikrajšali za veselje na snegu in druženje. Mnogi si ne morejo privoščiti obiska dragih smučišč.”
Kot ugotavljajo upravljavci, bi morali imeti vse, kar imajo veliki centri s stotinami dnevnih obiskovalcev, medtem ko jih smučišče Suše v povprečju gosti okoli 50 ali manj na dan. Birokratsko toga pravila jim nalagajo, da bi morali imeti reševalca, nadzornika, vodjo smučišča, označen prostor za reševalce, celo pristajališče za helikopter in še marsikaj.
Aki bodo kupili
“Zakon o reševanju na smučišču je katastrofa za mini centre, kakršen je naš, ki deluje s prostovoljci domačini. Pridružujemo se iniciativi o bolj življenjskem obravnavanju malih smučišč,” je do birokratizma enako kot člani kluba kritičen predsednik Klemen Grahelj.
Gabrijel Hvala
podpredsednik SSK Ponikve
“V klubu nas je premalo, da bi zadostili vsem zahtevam. Prostovoljno nas dela 15, menjavamo se, pridobili smo licence. Ko zaključimo sezono, ki je v toplejših zimah kratka ali je sploh ni, nam ostane za en skupni piknik.”
Kot pravi, ima reševalec na smučiščih enako postavko za delo, ne glede na to, ali gre za veliko s 40 ali več evri drago karto ali pa za mini smučišče, kot je Suši, kjer so veseli prostovoljnih prispevkov, in sicer okoli 1,5 evra za uro smučanja. Na pristojne službe so poslali dopis z ugovori na nekatere zahteve, pričakujejo odgovor.
“Če bodo zahteve še naprej povsem nerealne, bomo naš položaj predstavili medijem. Ne moremo vsemu zadostiti. Če bi morali center zapreti, bi otroke in starše prikrajšali za veselje na snegu in druženje. Mnogi si ne morejo privoščiti obiska dragih smučišč,” pravi Grahelj. Do naslednje sezone bodo nabavili vse, kar je možno, med drugim tudi aki.
Za smučišče skrbi 15 prostovoljcev
“V klubu nas je premalo, da bi zadostili vsem zahtevam. Prostovoljno nas dela 15, menjavamo se, pridobili smo licence,” pojasnjuje podpredsednik kluba Gabrijel Hvala.
Na smučišču, ki ga ima klub za 99 let v najemu od zasebnika, imajo teptalec in snežni top, ki je že dotrajan. Potrebovali bi dva topova. Pripravljajo se na obnovo večje, 28-metrske skakalnice, manjša, 18-metrska, je urejena. Letos so potegnili dva kilometra smučine za tekače na smučeh. Če bo snega dovolj, bodo prihodnje leto progo podaljšali za dva kilometra v sosednjo dolino. Ker na senčnem pobočju ni ustreznega terena, dodatne smučarske proge ne načrtujejo. Vlečnico, ki je stara okoli 30 let, redno vzdržujejo, pred dvema letoma so zamenjali jeklenico. “Ko zaključimo sezono, ki je v toplejših zimah kratka ali pa je sploh ni, nam ostane za en skupni piknik, ki se ga vsi veselimo,” pravi Hvala.