Vprašanje je, kako naprej

IDRIJA > Idrijski razgledi na 125 straneh podrobno predstavljajo postopek vpisa dediščine največjih svetovnih rudnikov živega srebra Almadena in Idrije na Unescovo listo svetovne dediščine. Spregovorijo o zaščitenih rudarskih ostalinah obeh krajev in jih primerjajo z rudniškimi zapuščinami po svetu, ki so že ali na vpis na Unescovo listino še čakajo. Skušajo zbuditi zanimanje Idrijčanov, ki se s prestižnim nazivom še ne zmorejo poistovetiti.

Dejstva ...

Zapletene, dvakrat spodletele postopke vpisa je opisal Dušan Kramberger, ki je za ministrstvo za kulturo skupaj z Idrijčani opravil levji delež naloge. Marjutka Hafner (slovenska komisija za Unesco) in Špela Spanžel (ministrstvo za kulturo) osvetljujeta vlogo Unesca, njegove dediščine in njeno mesto v slovenski kulturni politiki. Direktorica novega državnega centra za to dediščino Tatjana Dizdarević pa vse skupaj zaokroža s smernicami njenega varovanja.

Predstavitev Idrije in Almadena je temeljito ubesedila profesorica arhitekture Angela Rojas s Kube. Kot članica strokovnega Unescovega telesa ICOMOS, ki je dolgo zavračal vpis živosrebrne med svetovno dediščino, je z naklonjenostjo vpisu v zaključni uspešni fazi očitno odigrala pomembno vlogo.

“Še danes nekateri verjamejo, da dediščino sestavljajo le vrednote, ki so 'lepe', denimo gotske katedrale in baročne palače ...” začenja zapis s podrobno utemeljitvijo, zakaj so industrijska, rudarska in tehnična dediščina vsaj tako ali še bolj pomembne.

Razkriva podobnosti med Idrijo in Almadenom in pomen vloge njunih rudnikov in živega srebra za razvoj Evrope in Amerike. Podrobno obdela vse, kar so tudi domači strokovnjaki spoznavali šele skozi pripravo dosjeja. In vse, česar se nosilci te dediščine, nasledniki rudarjev, ne zavedajo, ko dajejo vtis, da jim je ta skupaj z Unescovim nazivom bolj v napoto kot v dobrobit. V zaključnem premisleku o prihodnosti Rojasova poudarja, da ima današnja generacija s prenosom vedenj in znanj na bodoče ključno vlogo.

... in vprašanja

Pravo vprašanje Kaj zdaj? (namreč s svetovno dediščino) v sicer akademsko zapletenem članku Mesto Idrija med rovtami in globalnim svetom zastavlja profesorica dr. Ksenja Šabec. Na nedavni okrogli mizi To mesto je moje, a vendar moje ni, so si ga zastavili tudi mladi. Povzetke in razmisleke objavlja Matevž Straus.

Odgovora Idrija (še) nima, a ga bo, tako mladi, morala čim prej izoblikovati. Šabčeva meni, da bi morali razprave, kaj, kam in kako z zgodovinskim izročilom, prepustiti prav vsem naslednikom tistih, ki so ga ustvarjali. Torej “se odpreti starostno, strokovno, interesno in drugače različnim javnostim, da to izročilo prebirajo, gnetejo, na novo snujejo v inovativne, drzne, a tudi privlačne človeške zgodbe. Zgodbe, ki ne bodo reciklirale že slišanih stereotipnih, svetih, mitičnih lokalnih vsebin, pač pa se kritično konfrontirale z njimi in jih nadgrajevale,” predlaga Šabčeva.

Ker značilno okolje idrijske dualistične kulture, ki jo predstavljata tema in svetloba, zamira dejansko in simbolno, kot v članku Dediščina in identiteta razmišlja dr. Robert Jereb, želene zgodbe že imajo nov temelj. Za nujno nadgradnjo pa bo najprej potrebno več in množičneje vedeti in znati. Prav temu so namenjeni tokratni Idrijski razgledi.

SAŠA DRAGOŠ