Vrsta ovir na poti do pravic
Tudi najnovejši, po mnenju sindikata azbestnih bolnikov sicer boljši azbestni zakon, se ne izvaja tako, kot bi se moral. Oboleli zaradi azbesta zato težko uveljavljajo zakonsko priznane pravice.
SOLKAN > “Opozarjamo na tragiko neizvajanja zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom. Z zakonom smo želeli zagotoviti ustrezno zdravstveno in socialno varnost ljudi, ki si zaslužijo posebno pozornost,” je na včerajšnji tiskovni konferenci dejal predsednik zveze Sindikatov azbestnih bolnikov Slovenije (SABS) Bojan Goljevšček. Poudaril je, da bi tem ljudem lahko zagotavljali človeka vredno življenje, vendar še zmeraj težko uveljavljajo svoje pravice.
Kot je povedal Goljevšček, omenjena medresorska komisija, ki odloča o odškodninah zaradi azbestnih obolenj in tudi o predčasnem upokojevanju, obravnava približno 60 vlog na leto. Od leta 1998 je bilo na območju Slovenije verificiranih 1700 azbestnih bolnikov, čeprav v SABS ugotavljajo, da je bilo azbestu izpostavljenih prek 23.000 ljudi.
Zakon bolj na papirju
“Nadaljuje se praksa iz preteklosti,” je opozoril Blaž Kavčič, predsednik državnega sveta, ki je leta 2008 v proceduro vložil predlog najnovejšega azbestnega zakona, z nekaj spremembami potrjenega leta 2009. Kavčič je spomnil, da so s tem aktom razširili krog upravičencev do pravic zaradi škodljivih posledic azbesta, kakor tudi bistveno olajšali postopek sporazumevanja o odškodninah. A določila se ne izvajajo.
Glavne težave je v nekaj alinej strnil odvetnik Jure Srhoij, ki pomaga zvezi SABS. “Zastopam 12 obolelih zaradi azbesta v sodnih postopkih, a žal so štirje v letu dni umrli. To moram poudariti, kajti tragično je, da oboleli marsikdaj ne dočakajo niti odškodnine, ki jim pripada,” je začel Srhoij in poudaril tri probleme.
Problem je tudi v tem, da se ljudem z več obolenji zaradi azbesta prizna le odškodnina za najhujšo bolezen.
Podjetja se izogibajo odgovornosti
“Ko medresorska komisija odloči, da obolelemu pripada odškodnina, mu jo del izplača država, del pa bi mu jo moral izplačati delodajalec. Vendar podjetja nočejo priznati, da je delavec zbolel pri njih, izkoriščajo vsa pravna sredstva in se izogibajo plačilu odškodnine.”
Po njegovih besedah tako ravnajo v Fenolitu, Splošni plovbi, kranjski Creini in jeseniški Železarni. “Dejstvo pa je, da so ta podjetja tako ali drugače uporabljala azbest in da je lahko že ena nitka te snovi v pljučih smrtonosna,” je poudaril Srhoij.
Problem je tudi v tem, da se ljudem z več obolenji zaradi azbesta prizna le odškodnina za najhujšo bolezen. Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa odvetnik očita, da marsikdaj ne prizna invalidnosti obolelemu, ki še dela. “Brez invalidnosti pa je težko uveljavljati pravice po azbestnem zakonu. Zato se dogaja tudi, da so že bolni ljudje še naprej izpostavljeni možnim drugim škodljivim učinkom na svojih delovnih mestih.”
Goljevšček še opozarja, da kar polovica tistih, ki jih zdravniki pošljejo pred eno od komisij za verifikacijo azbestnih obolenj, dobi negativno odločbo. Na to odločbo pa še vedno ni pritožbe in niti ustavno sodišče o tem problemu ni hotelo odločati, trdi predsednik zveze SABS. Dejstvo je, da so oboleli večinoma manj izobraženi ljudje z nizkim socialnim statusom, ki si bodisi težko privoščijo svoje pravice poiskati na sodišču bodisi se temu raje celo izognejo.
AMBROŽ SARDOČ
