Vsi na en breg

SOLKAN > Razdrobljenost želja, potreb in pristojnosti so med glavnimi ovirami, da med uporabniki in ostalimi, ki so tako ali drugače povezani s Sočo, pride tudi do nepotrebnih nesoglasij, hkrati pa je dialog z državo okrnjen. Korak k tesnejšemu sodelovanju se je zgodil z ustanovitvijo Zavezništva za Sočo, ki se zavzema za ohranitev neokrnjene reke, sedaj pa je padla še ideja o Fundaciji za Sočo, v kateri bi vsak, ki bi želel kaj pripomoči k ohranjanju Soče, dobil svoj glas.

Usklajevati je treba interese

“Za nas je zelo pomembno, da Soča ostane vsaj taka, kot je sedaj, posebno v zgornjem delu, s katerim gospodarimo. Kjer pa stvari še niso urejene, da se še izboljšajo,” pravi Dušan Jesenšek iz Ribiške družine Tolmin, ki potrjuje, da uporabniki niso več toliko na različnih bregovih: “Ideja, da bi se povezali, je že stara, tudi dogovori že potekajo, treba je najti dobre kompromise. Cilj je, da se začnemo dogovarjati takoj, ko se pojavijo težave ali ideje, kaj izboljšati. Zadeva pa mora delovati v praksi, samo na papirju ni dovolj.”Goran Kavs iz podjetja Soča rafting dodaja: “Večjih konfliktov ne zaznavamo več, mislim, da je na Soči prostora za vse.”

Mitja Bricelj s sektorja za vodo Ministrstva za kmetijstvo in okolje predlog o povezovanju “od spodaj navzgor” pozdravlja. Projekt Camis o skupnem slovensko-italijanskem upravljanju s Sočo je vzorčen, kaže kako sodelovati na omenjeni način, prek uporabnikov, nevladnih organizacij, s čimer bi dosegli čim bolj kakovosten načrt upravljanja skupne reke, je prepričan. Je tudi velika priložnost za obe državi in predvsem za ljudi, ki živijo ob Soči.

Težave na meji

Po njegovem mnenju je ključna uveljavitev načrta upravljanja s Sočo. “Največji problem, ki preprečuje boljše odnose na čezmejnem območju, je dokončanje čistilne naprave za Novo Gorico, ki že dve desetletji bremeni odnose med Italijo in Slovenijo,” opozarja. Poudarja, da zahtevek za poplačilo škode, ki ga je Italija že izstavila, presega milijon evrov.

Tudi na zavodu za varstvo narave si želijo, da bi se ustanovilo neko skupno upravljalsko telo, na katerem bi na enem mestu reševali nakopičene težave. “Na njem bi lahko vsak povedal, kaj namerava in kaj želi, nato pa bi se uskladili o načrtih,” poudarja Daniel Rojšek, ki je bil skupaj z avtoricama dokumentarnega filma Trenutek reke, Nadjo Velušček in Anjo Medved, pobudnik za razglasitev dneva Soče. In doda kruto resnico: “Za marsikoga je namreč Soča brez vrednosti in misli, da lahko dela z njo prav vse, kar se mu zahoče.”MITJA MARUSSIG