Zapel je v kamnu in v bronu
Ob velikem zvonu, ki doni v zvoniku vipavske župnijske cerkve sv. Štefana, bodo kmalu zazvonili novi manjši zvonovi. Med njimi tudi približno tono težak bronasti zvon, posvečen Mariji. Ta se bo ponašal z mojstrsko izdelanimi ornamenti v podobi marjetice, ki jih je pred livarskim delom v kamen izklesal Danilo Rovan iz Vrhpolja.
VIPAVA, VRHPOLJE > V zvoniku vipavske cerkve zvonijo štirje bronasti zvonovi. Največji med njimi ali veliki zgodovinski zvon je iz leta 1931, težak je 1617 kilogramov, izdelal ga je italijanski livar Colbachini. Ob njem so še trije mlajši zvonovi, ki pa so bili po oceni strokovnjakov nekakovostno izdelani. Imajo neprimerne uglasitve udarnih glasov proti starejšemu velikemu zvonu. Zato so se v župniji že pred časom odločili, da jih zamenjajo z novimi. Ustrezno naj bi poskrbeli tudi za največjega, načrtujejo pa še temeljito prenovo opreme v zvoniku. Kot pojasnjuje župnik Alojz Furlan, je velika želja Vipavcev, da bi dela opravili že letos in bi novi zvonovi zadoneli ob prazniku župnijskega zavetnika sv. Štefana. A dogodkov ne želijo prehitevati, saj je obnova obsežna in zahtevna.
Ulivanje zvonov zahteva znanje in srečo
Na pomoč so poklicali strokovnjaka, zvonoslovca in uradnega škofijskega kolavdatorja Marka Česna Ščeka. Kot domačin dobro pozna vipavske zvonove, že desetletja se tudi profesionalno ukvarja s preučevanjem zvonov, zvoka in glasbe, svetuje pri izdelavi zvonov in jo nadzoruje. Pri tem je zelo natančen in dosleden. “Ulivanje zvonov zahteva veliko znanja in načrtovanja. Računanja, risanja, modeliranja, glasbenega in metalurškega znanja. Pa tudi veliko sreče, da nastane iz ulitka dobro glasbilo. Zvon je eno največjih glasbil, ima izredno moč in vpliv. Če je pravilno izdelan, nas njegov glas nagovarja tudi 25 kilometrov daleč. To pa ni enostavno,” pojasnjuje Šček. Zvon mora zato biti pravilno izdelan, imeti pravilno opremo in biti pravilno uglašen z ostalimi zvonovi v zvoniku.
“Danes je tehnologija izdelave zvonov drugačna kot nekoč. Takrat ni bilo električnih peči in ne električnega onesnaževanja, ki negativno vpliva na človeka, enako kakor slab glas zvona. Zvonove so nekoč ulivali v pečeh na drva, po nam neznanih starodavnih postopkih. Strokovnjaki so ugotovili, da starejši zvonovi s svojim skladnim glasom delujejo na ljudi pomirjujoče in celo zdravilno. Prav nasprotno od današnjih zvonov, ki s svojim kaotičnim razbijanjem povzročajo živčnost, nemir in vnašajo v prostor neskladje, ki sčasoma povzroči razne bolezni. Zato je nujno, da zvonove uredimo tako, da so v prid dobremu počutju ljudi. Zvonarstvo je bilo nekoč pomembna obrt, danes pa imamo v Sloveniji le eno livarno, ki izdeluje bronaste zvonove, mojstrsko znanje pa izumira,” opozarja Šček.
Drobec dediščine
Obnove vipavskih zvonov se je lotil tudi z namenom, da predstavi skoraj že pozabljene poklice umetnostnega kovača, livarja, izdelovalcev lesenih konstrukcij in jermenov ter pripomore k ohranjanju slovenske kulturne dediščine. Naključje in stiska s časom sta botrovala temu, da je pred nekaj tedni potrkal na vrata kamnoseško kiparske delavnice Rovanova hiša Danila Rovana v Vrhpolju. “Livar iz žalske livarne mi je pojasnil, da mu ornamentika, izdelana na sodobnih napravah CNC, ni všeč. Zvonovi so bili nekoč tudi s tega vidika prave umetnine, z izjemno figuraliko. Hitro je bilo treba najti drugačno rešitev. Zelo vesel in ponosen sem, da imamo tu takega mojstra,” pravi kolavdator. Kot poudarja, bo prav po zaslugi Rovana vipavski zvon z ornamenti v obliki marjetic nekaj posebnega. Takega okrasja ni našel med 6000 zvonovi, ki jih je v zadnjih desetletjih pregledal po Evropi.
Marjetice iz Rovanove hiše
Rovan je osnutek cveta, ki simbolizira mir, ljubezen in prijateljstvo, izklesal v kosu kraškega kamna. “ Ko me je Marko vprašal, kakšen motiv predlagam, nisem dolgo pomišljal. Rože sem imel vedno rad in jih pogosto upodabljam. In ker bo zvon posvečen Mariji, se mi je to zdela primerna rešitev. Predlagal sem marjetico, rožo življenja. In ko je gospa Bojana Morato naredila prvo skico na papir, smo vedeli, da smo se prav odločili,” pravi Rovan, ki je še isti dan poprijel za kladivo in osnutke izdelal v štirih dneh. “Želim, da bo glas tega zvona še dolgo odmeval in bo tako kot cvet marjetice povezal vse okoliške vasi. Še posebej pa me bo veselilo, če bom lahko njegov glas slišal doma,” ob zadovoljstvu nad opravljenim delom še dodaja Rovan.
ALENKA TRATNIK
